TRIO POZAVN - GLOBOKAR, BAUER, TRAMONTANA

Menza pri koritu, Metelkova mesto, Ljubljana, 2. 4. 2003

TRADITION TRIO

Klub Gromka, Metelkova mesto, Ljubljana, 2. 4. 2003

Zlato pravilo svobodne improvizacije, ki nam ga je pred leti na delavnici Individuum-Collectivum zaupal Vinko Globokar, od glasbenika-improvizatorja zahteva naslednje: med igranjem mora neprenehoma misliti na prihodnji korak, vedno mora tvegati in se z vsemi napori izogniti statiki trenutka, v kateri misel in telo glasbenika začneta udobno počivati na predvidljivih glasbenih obrazcih. Na pravilo se treba zanašati pri igranju v stalnih zasedbah, kot je bil Globokarjev kvartet iz sedemdesetih let New Phonic Art, še bolj pa pri ad hoc zasedbah, kot so bili trije pozavnisti, ki so zaigrali v Menzi pri koritu.

Priložnost, ki jih je pripeljala skupaj, je bilo praznovanje 10-letnice plesne skupine En knap. Skladbe Vinka Globokarja za pozavno solo Corporel in Moje telo je moja pozavna so bile vključene v En knapovo predstavo Daleč od spečih psov, enknapovci pa so plesali tudi na Globokarjevo skladbo Katus Unter Storm. Drugi izmed trojice, italijanski pozavnist Sebastiano Tramontana je improviziral v zadnji En knapovi predstavi Hui die, tretji, Johannes Bauer, pa je v Ljubljano prišel kot član Tradition Tria.

Koncert je bil tudi nadaljevanje lanskih Globokarjevih izjemnih izvedb solističnih skladb iz cikla Moje telo je moja pozavna, ki jih je pred podelitvijo Prešernove nagrade podaril Metelkovcem. Na tokratnem koncertu je Globokar »eden med tremi enakimi« izborno usmerjal potek koncerta in s svojimi domislicami, menjavami in predelavami inštrumentov ter nenavadnimi glasbenimi idejami v večji meri sam gradil njegovo dramaturgijo. Poskrbel je za kontrastne prehode v trenutkih, ko je tok koncerta zastal, večkrat je nepričakovano nadaljeval ideje svojih kolegov ter jih smisleno in duhovito pripeljal v zaključka obeh delov, v katera se je koncert oblikoval.

Johannes Bauer se je navkljub oznakam, ki so ga prikazovale kot pozavnista z »mogočnim, donečim soundom in eksplozivnim nastavkom«, izkazal za izjemno občutljivega, sposobnega subtilne in bogate melodične igre, ki se ponavadi omeji le na nekaj not in jih »izžame« do zadnjega. Še bolj se je njegova izjemna artikulacija izkazala v drobnih in bliskovitih ritmiziranjih, v katera je vključeval tudi svoj prhutajoči glas. Če bi za Vinka Globokarja lahko dejali, da s pozavno pripoveduje in razmišlja ter ima do improvizacije bolj konceptualen pristop, potem je Bauer bolj muzikalen in se pri igranju bolj oklepa zgolj-glasbenih parametrov. Tudi njegova izrazna sredstva so manjša, saj uporabi le dušilec in ga včasih zamenja za jogutrov lonček. Globokar medtem poleg pozavne, ki ji dodaja različne ustnike, dvojne jezičke in druge pripomočke za preoblikovanje njenega zvoka, igra tudi na alpski rog, makedonsko zurlo in različna otroška pihala.

Sebastiano Tramontana je v improvizacijskih krogih poznan po bolj poetičnem slogu igranja, ki se po občutjih včasih približa kabareju in morda tudi zato precej pogosteje posega po različnih vrstah dušilcev. Na koncertu sta mu glasbenika v drugem delu pripravila nekaj izjemnih mest, kjer se izkazal najprej sam, nato pa še v duetu z Johannesom Bauerjem. V napevu My morning song, verjetno končku kakšnega jazzovskega standarda, je med improvizacijo vključil tudi svoj prepoznavni »improvizatorski kliše«, ki ga, kot kaže, ne izpusti prav pogosto. Trojici pozavnistov, ki so se v Mezni sploh prvič zbrali pri skupnem improviziranju, želimo še veliko podobnih, iskrivosti, nenavadnih domislic in širokega glasbenega duha polnih druženj. Vinko Globokar pravi, da »vsaj še jutri, čez en mesec, čez eno leto, potem bo pa videl«.

Po pozavnistih se je dogajanje preselilo k sosedom v Klub Gromka, kjer je Johannes Bauer nastopil skupaj z britanskim bobnarjem Rogerjem Turnerjem in ameriškim Parižanom, nekdaj basistom, od pavze v osemdesetih pa klaviaturistom Alanom Silvo. Slednji, ki je eden izmed freejazzovskih pionirjev, ki se je kalil pri mojstrih, kot so Bill Dixon, Cecil Taylor in Sun Ra, je Tradition trio ustanovil že pred kakim desetletjem, da bi, kot pravi, nadaljeval »veliko tradicijo svobodno komponiranih tradicionalnih konceptov« in jo nadgradil v »kontekstu njene estetike«.

Trojica igra z bohotnih zvokom, ki se vali od swingersko rokohitrsko natančno izdelanega trušča, divjega rokenrol groova do prefinjenih, v nianse izdelanih in neverjetno poetičnih žvenketanj. Največje »presenečenje« (vsaj za tiste, ki se feejazzovskih seans udeležujemo bolj priložnostno) je bil izjemni Roger Truner, ki je s svojim nabijanjem po bateriji, prefinjenim drobljenjem ritmov, menjavanjem lesenih bobnarskih palčk s pletilkami, opletanjem po bobnih z verigo in nasploh hipnotičnim ritmičnim pogonom oblikoval kontekst koncerta,v katerega se vključujeta Bauer in Silva. Prvi se spet posveča drobnim melodičnim temam, ki jih do neskončnosti izrablja, medtem kot drugi s surovim »predpotopnim« sintetičnim zvokom vnaša referenco na kalejdoskopsko vzdušje vesoljnih Sun Rajevih komadov. Silvino igranje je v resnici bolj perkusivno, saj se osredotoča le na precizno ritmično nastavljanje klastrov in okraskov, ne pa na melodične ali harmonične elemente. Tradition trio skupaj delujejo izjemno – s prefinjeno, do najmanjše podrobnosti izdelano in kompaktno zvočno materijo, s surovostjo, energijo in dognanim oblikovnjem improviziranega poteka.

Peter Kus