HABIB KOITE IN BAMADA

Cankarjev dom, Ljubljana, 7. 4. 2003

Leta 1999 smo na Drugi godbi slišali enega najboljših afriških koncertov pri nas. Bil je večer, posvečen malijski glasbi, s kar tremi protagonisti različnih generacij in različnih pristopov. Na velikem odru Križank so nastopili takrat vse bolj uveljavljajoča se pevka Nahawa Doumbia, veteranski kitarist in pevec Boubacar »Kar Kar« Traore ter Habib Koite, predstavnik združevanja tradicije in sodobnosti.

Slednji nas je znova obiskal ter več kot uspešno še enkrat dokazal, da je gotovo v samem vrhu zelo razgibane in pestre malijske glasbene scene. S svojo petčlansko skupino Bamada se je izkazal kot odličen glasbenik, aranžer in avtor pesmi ter tudi zabavljač in performer, ki je brez vsake težave ležerno, a zavzeto izpeljal kakšni dve uri trajajoči nastop.

Kot rečeno, je Habib predstavnik združevanja tradicije in sodobnosti. To združevanje poteka pri njem neposiljeno, brezhibno in nikoli na škodo kakšnega od vezivnih momentov. Izjemno ujeto ravnovesje med dediščino in modernostjo se odraža že v izbiri inštrumentov. Tako poleg električnega basa, akustičnih kitar, orglic, violine in kompleta bobnov izvrstni glasbeniki iz Bamade obvladajo še kopico tradicionalnih glasbil – balafon, številna tolkala, kakršni sta denimo kalabaš in govoreči boben tama, ter kamale n'goni, tradicijsko strunsko glasbilo. Momentom modernosti pa lahko prištejem še Habibovo posrečeno rapanje.

Koite je sijajno vodil koncert ter usmerjal tako spremljevalni bend kot tudi navdušeno občinstvo v polni Linhartovi dvorani. Njegove skladbe so na odru doživele pravcato transformacijo, saj jih je skupaj z veščimi spremljevalci poglabljal in nadgrajeval z improviziranimi inštrumentalnimi pasažami in sočnimi solističnimi izleti kakšnega izmed glasbenikov. V vlogi solista se je še največkrat znašel vsestranski tolkalec Mahamadou Kone s svojimi presunljivimi ritmičnimi poudarki na govorečem bobnu. Habib je usklajeval uigrane godbenike in spodbujal njihovo glasbeno pomenkovanje ter se v ta namen nekajkrat popolnoma umaknil iz zvočne slike in prepustil glavno besedo ostalim kolegom, velikokrat pa je njihovo navdihnjeno medigro spodbujal s svojim komaj slišnim prebiranjem hitro menjavajočih se akordov.

Z razigranimi inštrumentalnimi vložki, ki jih kajpak ne bi bilo brez izjemne usklajenosti zasedbe, so dosegli, da so večinoma bolj počasni in dostikrat rahlo otožni komadi dobili nadih plesnosti in pritajene razposajenosti. Zaradi take domiselne razgradnje smo lahko – zahvaljujoč tudi odličnemu ozvočenju – občudovali več razsežnosti oziroma večslojnost Habibove sladko-žalobne muzike. Od njegovega samosvojega pletenja zapeljivih kitarskih linij prek ves čas prisotnega ritmičnega brbotanja do krasnih prelivajočih se sozvočij nosilne melodije Habibove kitare in drugih inštrumentov, še zlasti balafona.

Slišali smo lep, tekoč, odlično odigran koncert s skrbno zgrajenima dinamiko in dramaturgijo, ki ni nikoli, kljub neobičajni dolžini, zdrsnil v ponavljanje ali neizrazitost. Polna Linhartova dvorana se je odzvala primerno – z burnim ploskanjem, s sodelovanjem pri poplesavanju, s skupnim prepevanjem. Celotno vzdušje bi bilo najbrž še bolj pozitivno, če se sedeča publika, z izjemo ene zagrete plesalke, ne bi tako trdno oklepala stolov in vstala šele na Habibov poziv oziroma proti koncu koncerta.

Mario Batelić