LONDON SINFONIETTA

22. Muzički bienale, Vatroslav Lisinski, Zagreb, 8. 4. 2003

Redke so priložnosti, da lahko v krajih tod naokoli slišimo tako vrhunske zasedbe, speicalizirane za izvajanje nove glasbe, kot je London Sinfonietta. Nekateri njeni člani so sicer pred nekaj leti v Ljubljani že igrali, a tedaj v zasedbah The Steve Martland Banda in Delta Saxophone Quarteta. Vse prej kot naključje je, da je orkester nastal prelomnega leta 1968, ko so napredne levičarske ideje spočele nastanek še dveh velikih in za razvoj sodobne glasbe pomembnih zasedb: Scratch Orchestra Corneliusa Cardewa (prvič se je zbral maja 1969) in De Volharding Louisa Andriessena. London Sinfonietta dandanes izvaja dela, ki so izbrana med najbolj ključnimi druge polovice 20. stoletja (skladbe Kurtága, Kagla, Eötövosa, Bouleza, Andriessna, Reicha…), hkrati pa pri mlajši generaciji skladateljev in skladateljic redno naroča nova dela, ki radikalno posegajo v že tako mejno glasbeno dejavnost orkestra.

V Zagrebu so predstavili program, ki je sledil letošnji temi bienala – Tehnologija v glasbi - in predstavili niz načinov tehnoloških posegov v orkester, od bolj staromodnih, kot je uporaba »traku«, do najnovejših elektronskih manipulacij zvoka v realnem času in ozvočevanja orkestra v surround tehniki. Poleg tega so nakazali tudi nekaj možnosti nadgradnje koncertnega dogodka s projekcijami različnih animacij in eksperimentalnih filmov. Med izvajanimi avtorji so bili, razen hrvaškega skladatelja Dubravka Detonija in mladega japonskega skladatelja Daija Fujikure, vsi iz anglosaksonskega področja, vsi, razen Stevea Reicha, pa trenutno tudi delujejo v Angliji. Koncert je začela izjemna skladba Jonthana Harveya Mortuous plango, vivos voco za trak, zvon in deški sopran, ki morda spominja na Stockhausenovo Gesang der Jünglinge. Pravo presenečenje je bila tudi skladba Blue Sky Falling, 26-letnega v Angliji živečega japonskega skladatelja Daija Fujikure, že dodobra uveljavljenega na svetovni glasbeni sceni. V njej podoživlja okuse japonske kuhinje – slanost in sladkobo, ki sta v njej pomešani v enaki meri. Glasba je kot hrana. Moj favorit večera je bil novozelandski skladatelj John Croft s skladbo Siramour, fantastično raziskavo zvenenja zvona, napisano za orkester in elektroniko v živo. Na trenutke je računalnik deloval kot svoj inštrument, drugič je predeloval glasbo, ki jo je odigral orkester in se na trenutke povsem stopil z inštrumenti. Nasploh hermetično glasbo celega večera je zaključila še druga Harveyeva skladba, tokrat precej zajetnejša in s hinduistično religioznostjo napolnjena Bahakti.

Peter Kus