TARAF DE HAIDOUKS

Menza pri koritu, Metelkova mesto, Ljubljana, 14. 4. 2003

Pred težko pričakovanim nastopom znamenite romunske ciganske druščine Taraf de Haidouks sta podpisanega prevevali dve zli slutnji, ki bi utegnili skaziti pomembnost dogodka. Prva je bila povezana s prislovično čudno, nepredvidljivo in – naj povem naravnost – glasbeno slabo podkovano ljubljansko publiko, ki velikokrat umanjka prav na najbolj imenitnih koncertih. Dodaten razlog za mojo skrb, da bodo Tarafi igrali pred napol prazno dvorano, je bil ponedeljek, ne ravno najbolj posrečen dan za veselice. A smo že ob prihodu na Metelkovo zadovoljno opazovali množico pred Menzo ter se pozneje še bolj zadovoljno drenjali, vriskali in poplesavali v razprodani Menzi!

Druga slutnja je bila povezana z ozvočenjem, saj, če se ne motimo, v Menzi še niso gostili tako številčne, za ozvočenje zelo delikatne zasedbe. Tudi ta slutnja se je razblinila že ob prvih taktih večkrat k stampedu nagnjenih navihanih hajdukov. No, treba je reči, da je ozvočenje v uvodnem delu nekajkrat zašepalo, a so se fantje za mešalko hitro znašli in nam podarili zelo odprto, fino zbalansirano zvočno sliko zasedbe, v kateri sta enakovredno prihajala do izraza osupljivo solistično podajanje v neznano kot tudi večslojen, zgoščen, mogočen zvok mnogih glasbil.

Prepričali smo se v to, kar smo že vedeli z njihovih albumov, še zlasti s koncertnega Band of Gipsies: nenadkriljivi Tarafi so zasedba samih hudičevo izvrstnih godcev in pevcev, pri kateri ima vsak član točno določeno mesto. So pravzaprav zasedba, ki v sebi skriva več manjših, včasih kar komornih skupinic. Prav vse so se izkazale kot mnogostranske, enako vešče v inštrumentalnem dirjanju čez drn in strn ter v počasnih komadih z vokali. In čeprav imamo enako radi njihove počasne kot turbohitre komade, je pri slednjih na površje prišla izjemna usklajenost in uigranost, saj so zapletene viže, potem ko so jih pripeljali do točke vrelišča in je kazalo, da se približujejo katarzičnemu vrhuncu in da hitreje že ne morejo igrati, z ležernim preskokom v ritmu in harmoniji zasukali v še bolj noro, še bolj razposajeno in še bolj drvečo smer. A spet ni prišlo do pričakovanega vrhunca, saj so take vaje v hitrosti in menjavi ritma ponovili še nekajkrat znotraj istega komada in dodobra razrajcali navdušeno publiko.

Tako pri neznansko hitrih kot pri počasnih komadih so odločilno vlogo imeli trije glasbeniki iz ozadja – dvoje cimbalistov in kontrabasist, ritem sekcija torej, ki je držala in poganjala ostale glasbenike, semtertja pa poskrbela za čudovite inštrumentalne prebliske. Pri solističnih partih, ki so večkrat izzveneli kot koncert znotraj koncerta, sta vsekakor prednjačila mlajši violinist z neznansko energijo in zagnanostjo ter klarinetist, čigar zven je nekajkrat »potegnil« na velikega turškega mojstra Mustafo Kandiralija.

Romunski ducat hudičevih godcev je izvrstno izpeljal dinamiko odličnega nastopa, ki je potekal v dveh delih, kar treh dodatkih ter kratkem pokoncertnem nastopu enega izmed harmonikarjev. Ubrali so ravno pravšnjo mero med s svetlobno hitrostjo odigranimi “štikli” ter počasnimi, razpotegnjenimi, s sentimentom žalobnosti prežetimi komadi. Bilo je vroče, žgoče, vzkipljivo in lepljivo. Naj za konec tele ocene izpostavimo še eno kvaliteto gostov iz Romunije. Dodatno smo namreč uživali v pri nas dokaj redki dobrini, namreč, v pogledu na glasbenike, ki so igrali s tako redko videnim in zato toliko bolj očitnim užitkom, ki so ga izžarevali njihovi nasmejani obrazi.

Mario Batelić