HOVEN DROVEN

KUD Franceta Prešerna, Ljubljana, 21. 4. 2003

Ko sem pred kratkim ocenjeval zadnji album (Hippa) naših večkratnih koncertnih znancev, švedskih hard folkerjev Hoven Droven, ki za nabrito zasedbo, znano po energičnem in udarnem združevanju hard rocka in švedske tradicionalne godbe, pomeni izlet v bolj umirjene in lirične ter mestoma tudi enolične godbe, sem se spraševal, kako bo skupina, znana po razposajenosti nastopov, na odru združila svojo trdo in mehko linijo. Že po prvih nekaj komadih na koncertu pa je bilo jasno, da je bila moja bojazen odveč. Švedska peterica je na koncertu igrala skladbe tudi s svojih prejšnjih albumov. To dejstvo pa bi kaj malo prispevalo za zelo dober, izbrušen nastop, če ne bi bili mojstri dinamike in odrske dodelanosti nastopa.

Hoven Droven si na odru res dajo duška; igrajo, da se vse praši, ob tem pa se veselo poigravajo in spreobračajo ustaljene mačistične in rockerske stereotipe. Med igranjem so se nekateri člani z inštrumenti vred sprehajali med navdušeno poplesavajočo stotnijo Kudove dvoranice, ki je voljno sprejela njihovo povabilo na ples ter z navdušenim ploskanjem sprejela šaljive demonstracije tipičnih plesnih korakov. Zelo uigrano posadko, ki premore ogromno humorja in ležerenosti, vodi simpatični violinist Kjel-Erik Erikkson, ki je skrbel tudi za večino dovtipov in nagovorov publiki. Ritem-sekcija Hoven Droven včasih deluje kot odlično podmazana heavyrockerska ritem-mašina. Kitarist in basist se dopolnjujeta v umazanih, z rahlo distorzijo ozaljšanih riffih, saksofonist Jens Cömen in Kjel-Erik pa skorajda tekmujeta v tem, kdo bo bolj viharno odigral nosilne melodije.

Njihovi komadi na koncertu zaživijo popolnoma novo življenje. To velja tako za zanje značilne hardfolkerske skladbe, še bolj pa za komade z nove plošče Hippa. Rockerski inštrumenti, ki so bili na tem albumu umaknjeni v ozadje in so bolj skrbeli za barvanje atmosfere, so bili na koncertu bolj izpostavljeni, bolj mesnati in neposredni, živi. Hoven Droven so nam spet dokazali, da so izredno močan koncertni bend, ki z lahkoto zanimira publiko, se z njo zabava in norčuje, kljub nenehnim “štosom”in zafrkanciji pa intenzivnost njihove glasbe nikoli ne popusti. Ker pa je več kot očitno, da je vložena energija benda odvisna od števila in razpoloženja občinstva, menim, da bi bilo še kako nujno tele posebneže ne le švedske etnoscene preveriti na velikem odru pred veliko številčnejšo publiko. Morda ob njihovem naslednjem gostovanju?

Mario Batelić