Letnik: 2003 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: LukaZ

CASPAR BRÖTZMANN / MARINO PLIAKAS / MICHAEL WERTMULLER

Menza pri koritu, Metelkova mesto, Ljubljana, 6. 5. 2003

Na koncertnem dogodku v urbanem središču vasi Ljubljana, na Metelkovi, se je v bograču neprilagojenih godb že drugič v naši kvazidemokratični deželici pojavil ta mali Brötzmann, Caspar poimenovan. Če je oča Peter robusten možic, je sin Caspar pognal bolj v višave, tam pa je rastje toliko bolj redko. Goličav, šlagersko razpet, z amuletom okiten nam je vehementno prikazal instant lekcijo iz pozerstva kitarskega polboga ter v krajšem nastopu v triu s švicarskima garačema obudil orgiastično dediščino kitarskega rockanja in jo hkrati razčefukal, prevrnil, pretresel in z občutkom serviral lačnemu ušesju. In ob tem obudil Jimmyje, metalce, nojzerje, bizarneže dežele vzhajajočega hrupa, jazzerje in opozicionalne rockerje.

Ob spremni besedi k intervjuju, ki je nastal l. 94 ob prvem Brötzmannovem nastopu pri nas (tedaj s svojo redno zasedbo Massaker), je Janez Golič zapisal, da sin v okviru prepada med generacijami tolče tršo linijo kot foter. Ne bom se spuščal v polemiziranje te trditve (poslušajte denimo Machine Gun), pač pa bom v razkolu generacij, ki ga lahko zvedemo tudi na namišljeni razkol free jazz – rock, iskal predvsem stičišča. Tako oče kot sin ob glasbi tudi slikata, desetletje sta igrala skupaj (kot dokument ostaja vsaj plošča März Combo – Live In Wuppertal; FMP 1992) in oba sta v iskanju lastne identitete izraza skozi idejo svobodnjaštva ušla klišejskim formam znotraj žanra. In oba znata prekleto zganjati radostni hrup. Zato je povsem nesmiselno delati kakršno koli ločnico med obema, še toliko bolj po pričevanju nastopa Casparja Brötzmanna v triu z basistom Marinom Pliakasom in bobnarjem Michaelom Wertmüllerjem (ki je že sodeloval tudi s Petrom Brötzmannom v projektu Sprawl; Trost 1994).

Trio ga je namreč zaružil v popolni improvizatorski maniri. Vsaj tak naj bi bil njihov namen, a o tem pozneje. Če spremljamo Casparjev razvoj tekom devetdesetih, predvsem njegovo zasedbo Massaker, lahko v njem zasledimo linijo, ki se je odražala tudi na samem včerajšnjem koncertu. Skozi Massaker se je namreč vlekla linija striktnih kompozicionalnih prijemov tršega rockanja, ki pa so se pozneje prelevili v skupinsko improvizacijo, ki je služila predvsem kot del kompozicijskega procesa (ta se je v bolj eksperimentalna zvočna raziskovanja prelil v duetu z FM Einheitom in ploščo Merry Christmas; Our Choice/Rough Trade 1994, ter v kitarskem duetu s Pageom Hamiltonom na Zulutime; Atavistic 1996). Koncert, prosto po Menzi oglaševan kot »neposredno komponiranje in prosto metalna improvizacija«, je bil veliko bližje Menzini opredelitvi koncerta kot pa konceptu zlitja treh osebnih vokabularjev. Če namreč zarežemo v jedro improvizacije, ki se je zganjala na odru, trčimo ob shemo podrejenosti kitarskemu polbogu, strunski predrkanciji in onaniranju. A tu je vsaj po mojem mnenju hakeljc. V Casparjevi odrski pojavi se poročita Page in Hendrix, neokusno nastopaštvo in šlagerijada; v njegovi zvočnosti, hrupni kanonadi rezke distorzije in opuščanju vzorcev pa se skriva zanikanje, bljuvanje, antiteza vsega poprej naštetega. Kljub izrazitim nastavkom dediščine kitarskega hrupa, soničnih diskurzov v neznano in elementom dekonstrukcije, lastnim dediščini no vawea ali bolj sodobnemu izrazu japonskega šamana Keijija Hainoja, lahko nastop zvedemo na improvizacijski model jazzovske godbe. Linija bobna in basa v funkciji ritmašev in garačev, ki šmirata podlago za strunske akrobacije kitarskega drkota, se pravi solističnega elementa. V drugem delu nastopa, nahujskanega s strani bisa lačne publike, se je tovrsten pristop izrazito odstiral v rastoči, ponavljajoči se ritmiki, ki se je stopnjevala do zaključnega krešenda, čeznjo pa je Brötzmann lepil svojo strunarijo, za razliko od prvotnega dela koncerta z »direkt v faco« pristopom – veliko bolj delikatno in odigrano z občutkom. Prvi del nastopa je navduševal s trdo, kleno, a prevratniško ritmiko in kitarskim hrupom, navitim do konca, z rifanjem, ribanjem, cefranjem strun, oglušujočim feedbackom in distorzijo, pohajkovanjem po efektih, drgnjenjem magnetov, razglaševanjem ...

Kljub morda kaotičnemu občutku ob zvočju, ki ti špika žolč in trga bobniče, pa se prav ob tem pokaže mojstrstvo Brötzmanna mlajšega. Namreč v teh neprilagojenih prijemih izkazati svojo virtuoznost predvsem v izrazitem občutku za tok gostega zvočnega zidu, ki v sržu skriva izjemno senzibilnost.

LukaZ