THE NECKS

Jazz abonma 03, Cankarjev dom, Ljubljana, 10. 5. 2003

Trojica avstralskih glasbenikov, ki pod imenom The Necks ustvarja povsem svojstveno, inovativno, intrigantno ter ne preveč lahko uvrstljivo godbo, katere koncepta se moram ob oceni koncerta zaradi večje razumljivosti njihove kreativnosti v nadaljevanju tudi dotakniti. The Necks so do sedaj izdali devet albumov, od katerih vsak nosi po eno samcato, okoli eno uro dolgo zvočno popotovanje, nekakšno minimalistično, na skromnih detajlih slonečo gradacijo dinamične, motivične, harmonske in ritmične gradnje. The Necks ne moremo opredeliti ne kot jazz ne kot minimalistično avantgardo, celo ne kot new age ali jo uvrstiti v okvire katere od godb, ki jih zaznamuje dinamičen groove, saj na podlagi vseh omenjenih referenc ustvarjajo neko posebno, svojstveno godbeno zvočnost.

The Necks sicer uporabljajo klasičen jazzovski instrumentarij bobnov, basa in klavirja (kateremu se na njihovih albumih občasno pridružijo ali ga zamenjajo še električne klaviature in elektronika), ostale elemente jazzovskega jezika in estetike (improvizacijsko kopičenje virtuozno zastavljene motivične gradnje, forma itd) pa močno reducirajo in se zato približujejo zapuščini minimalistilčnih in reduktivnih godb ter njihovim konceptom »eternal music«, repetitivnosti ter ambientalnosti, ki se približuje »drone« zvočnostim. The Necks variirajo in se igrajo z repetitivnimi ritmičnimi in melodičnimi motivi, ki se skozi živo interakcijo tria kopičijo v poliritmijo in kontrapunkt. Zasedba reducira formo svojih sicer skorajda »neskončnih« spontanih godbenih kreacij in jo zapolnjuje z linearnostjo minimalistične harmonske gradnje, ki sicer niti ni tako daleč od kakšnega modalnega jazza, po drugi strani pa obuja v spomin zvočna raziskovanja impresionistov.

Poglavitna posebnost godbe The Necks je poleg omenjenih glasbenih specifik predvsem koncept vračanja k preprostosti in skromnosti, ki v tem času, prenasičenem s kompleksno tehnološko, informacijsko, družbeno in konec koncev tudi glasbeno strukturiranostjo, ponuja povsem drugačno ideološko in zvočno alternativo. Iskanje družbenih alternativnih poti v tem svetu dobiva močno podporo in upam si reči, skoraj prvenstveno skozi godbe, ki v nas na sublimen način utrjujejo in razširjajo zavest drugačnih vrednot. Godba The Necks je kot zen budistično zrenje oziroma meditativno osredotočanje na elementarne oblike, ki nas obdajajo, pri njih predvsem v obliki preprostih in minimalističnih godbenih vzorcev, na katere se ne osredotočajo le v svoji intimi, kot zen budisti, temveč jih podajajo tudi drugim in nas s tem kot poslušalce soočajo in zbližujejo z vzporednimi svetovi godbene oziroma človeške biti. Seveda se moramo zavedati, da The Necks v tem pogledu niso nikakršni inovatorji, saj so podobno koncipirano godbo ustvarjali že njihovi predhodniki, že omenjeni minimalisti, The Necks pa pri tem vseeno igrajo zelo pomembno vlogo, saj kot svojevrstni nasledniki te tradicije tovrstno sporočilnost obujajo in jo kot takšno zapakirajo v širšim množicam sprejemljivo ter privlačno godbo, predvsem skozi konkreten jazzovski 'groove'.

Če je to koncept zasedbe The Necks, katerega kot glasbeno občinstvo sprejemamo in ga lahko visoko vrednotimo, pa nas na tem mestu zanima predvsem koncertno, živo delovanje tega zvočnega eksperimenta, ki ga ustvarjajo. In ta deluje, saj so Tony Buck, Chris Abrahams in Lloyd Swanton na ljubljanskem koncertu vsekakor ustvarili vzdušje in igrali živo godbo, vredno posebnega statusa, ki sem jim ga pripisal že v prejšnjih vrsticah in ob tem ustvarili še posebno alkimistično stanje, ki je vibriralo med njimi in publiko. Dosegli so stopnjo koncertne godbene izraznosti, preko katere je lahko vsakdo, ki je dovolj odprt za sprejemanje raznolikih godbenih raziskovanj, začutil bistvo godbe The Necks in se mu z užitkom predal.

Resda je bilo mestoma, predvsem v uvodu obeh delov, čutiti manjšo neosredotočenost izvajalcev, kar je sicer popolnoma razumljivo, glede na to, da se je pri takšni godbi na začetku potrebno počasi vpeljati v zahtevno, visoko osredotočeno igranje in medsebojno interferiranje. Deloma me je zmotil tudi uvod v drugi del, temelječ na motivu, ki ga je uvedel pianist Abrahams, saj se zaradi svoje tematske in žanrsko opredeljive, že kar klišejske – blues, bebop in latino zvočnosti ni povsem skladal s splošnim konceptom reduktivnosti in abstraktnosti zavezane godbe zasedbe The Necks. To sta bili dve malenkosti, ki sta verjetno zmotili še kakšnega poslušalca, a gledano kot na celoto so The Necks v obeh delih, še posebej pa v drugem delu koncerta, z nekakšno lahkotno intenziteto in z mikroskopskimi detajli ter postoponim nalaganjem le-teh uspeli popeljati vse prisotne skozi subtilen glasbeni tok hipnotične zvočne gradacije.

Pri soočenju s posebnim godbenim fenomenom, imenovanim The Necks, je prišlo do precej zahtevnega poslušalskega izziva in t.i. »jazzovsko« občinstvo se je bilo ponovno primorano soočiti se z že tolikokrat vzpodbujenim preizpraševanjem poslušalskega odnosa in odprtosti publike do neštetih inovativnih godbenih iskanj, ki rušijo zacementirane vzorce vrednotenja godb po njihovi splošni sprejetosti in družbenokulturni ustoličenosti ter prinašajo med nas svežino, rušenje stereotipov ter soočanje z drugačnimi možnostmi glasbenih ter ob tem, kar je mogoče pomembneje, življenjskih in družbenih idiomov.

. David V.