ASIAN DUB FOUNDATION, ELVIS JACKSON

Križanke, Ljubljana, 12. 5. 2003

Zdi se, da britanski neodvisni zvezdniki Asian Dub Foundation počasi postajajo vseslovenska razvada – seveda v pozitivnem smislu. Po mojem štetju smo jih s križanškim koncertom vred v naših krajih videli že petkrat, vsakič na drugačni lokaciji in v drugačnem kontekstu, šele ob njihovem zadnjem obisku pa tudi na poštenem samostojnem koncertu. Na tem mestu gre še največ hvale pripravnemu avditoriju ljubljanskih Križank, ki je pomagal pozabiti utesnjena in prepotena koncerta v klubu K4, tako da smo ADF končno videli in slišali, kot se za skupino takšnega kalibra spodobi (celo na tistem odru, ki nas opominja, da bi morali biti po pravilni presoji že pred kakšnimi petimi leti gostje na festivalu Druga godba ???). Sicer pa ADF za slovenske fene očitno še vedno predstavljajo lep zalogaj vzhodnjaške eksotike, pa čeprav sami po sebi zadnje čase ne predstavljajo več ničesar eksotičnega, niti po glasbeni plati, kaj šele kot zasedba. Prav to je na njihovem koncertu manjkalo, čeprav moram priznati, da se je bilo tako od ADF kot od predskupine Elvis Jackson zelo težko posloviti, kar lahko nedvomno pripišemo odlični koncertni kondiciji obeh skupin in ravno pravšnji žanrski mineštri, ki združuje raznorodne publike, ki jih sicer ne bi videli v istem avditoriju. Obe skupini sta v svojem početju neverjetno zverzirani, čeprav so pri tem početju Elvis Jackson malce bolj prepričljivi in iskreni, ADF pa zavidljivi kilometrini navkljub začenjajo kazati preveč naučene rutine. Njihov sloves koncertne senzacije seveda ostaja nedotaknjen, pa čeprav pri skupini opažamo vedno manjše število originalnih članov. Zasedba se je od prvih koncertov, ki smo jih obiskovali pred leti, precej spremenila. Osebno najbolj pogrešam odhod MC-ja Deederja, saj nova kovalca rim Spex in Aktarvata, rekrutiranca izobraževalnega programa ADFED, njegove prodornosti in energije nekako ne uspeta nadomestiti. Verjetno se je zaradi tega zdelo, da med koncertom nekaj manjka, mogoče neka stara ostrina, ki je sedaj ni več. Poleg Deederja se je med pogrešane vpisal tudi Sun J, po drugi strani pa so ADF pridobili dva bobnarja, kar močno spremeni karakter njihovega nastopa. Pandit G le še pri posameznih komadih uporabi svojo zbirko gramofonov, indijskih ritem mašin in priročnih semplerjev, vse skupaj pa zveni manj elektronsko in »junglistično«. Ampak kljub vsemu so ADF še vedno zelo dinamični, prilagodljivi in mogoče za spoznanje bolj pozerski. Po pravici povedano se jim pozna njihovo zvezdništvo, čeprav skušajo to dejstvo prikriti z družbenimi angažmaji in še vedno podzemnimi zvoki, ki tudi sedaj ustvarjajo sloves upornikov. To je seveda le kritika ideoloških manevrov ADF, ki jo lahko med koncertom mirno izpustimo in se preprosto začnemo zibati v bokih. Dejstvo je, da so ADF naredili dobro žurko, med katero se mi je zazdelo, da sta se zabavala celo Dr. Das in Chandrasonic, torej dva veteranska člana vedno bolj ohlapne zasedbe. Seveda pa tudi novi člani prinašajo nov »gušt«, ki nehote zakrije nekaj kičastih in klišejskih momentov, ki smo jih videli med nastopom. Na koncu moram vseeno priznati, da je ADF vsakič posebej užitek gledati in poslušati, zato njihovih koncertov pač ne kaže zamujati. Na koncertu so odigrali celo paleto novih in starih komadov, ki doživijo z novo zasedbo neke vrste remiksarski tretman. Dejstvo pa je, da še vedno najbolj užgejo stari hiti kot na primer Free Satpal Ram in še starejši Rebel Warrior, ki obenem opozarjajo, kako sveže je narejena njihova nova plošča Enemy Of The Enemy, ki je v marsičem podobna njihovim začetnim produkcijam – nedvomno tudi po zaslugi producenta Adriana Sherwooda. ADF so v glasbenem svetu namreč še vedno dovolj edinstveni, da poskrbijo za solidne plošče, čeprav njihove glasbe na tem mestu ne bomo komentirali, v primeru koncertov pa posnetke nadgradijo z živo manipulacijo zvokov, živim inštrumentarijem in vse skupaj zavijejo v zelo zabaven paket.

Jure Matičič