ONEIDA

Club Jam, Mestre, Italija, 21. 5. 2003

Čeprav ustvarjajo že šest let, izdajajo plošče kot po tekočem traku in v določenem segmentu rockerske publike že veljajo za kultno skupino, je bil tole šele tretji koncert njujorčanov Oneida na stari celini. Koncert v Londonu je bil dolgo časa edini evropski, letos pa so fantje končno prišli na 14-dnevno turnejo, Mestre so sledile Neaplju. Neskončno sem se razveselila priložnosti in vsega 2,5-urne vožnje z avtomobilom, ene od prednosti slovenske geografskega gnezdenja okoli območja, kjer se iz rockovske perspektive dogaja precej več aktualnega kot pri nas. Verjetno še nismo dojeli, da je rock z novimi imeni in svežimi idejami (spet) na pohodu.

Klub Jam nekje na obrobju mesta je tisti večer najprej gostil italijansko skupino Jennifer Gentle, ki pa je zaradi sočasnega pogovora s člani Oneide (brali ga boste v eni od naslednjih številk), nisem spremljala. Ko pa je glavni bend »uštimal« inštrumente in je kazalo, da je nastop zelo blizu, je v dvorani zavladala skoraj tišina. Muzika, ki jo ustvarja Oneida, nekaterim pač vzbuja strahospoštovanje. Bend je verbalno posredoval in situacijo nekoliko razmagnetil, so pa že prvi, potem pa seveda tudi vsi ostali komadi za njim, med okoli 150-glavo publiko poželi ovacije. Oneida ne spadajo v medijsko izpostavljeno strujo (garažno naravnanih) rockerskih bendov, saj ustvarjajo noisersko-psihedelične tone. Na živih nastopih se ti prelevijo v nekoliko bolj klasične punk rockerske dimenzije, kar je verjetno tudi posledica dejstva, da je njihov kitarist Papa Crazy odjezdil v hillbilly vode, oz. da so zdaj samo še trije; Fat Bobby (zelo suhljato bitje) na klaviaturah, Kid Millions (milijonoroka žival) za bobni in Baby Jane (varljivo ime za pravega južnjaka) za basom in kitaro (menja ju glede na potrebe komada). S petjem se sicer trudijo vsi, a gre dobro le Fat Bobbyju. Da jim ta del zgodbe ne pomeni veliko, se je potrdilo, ko se je bobnar po zanj najbolj utrujajočem komadu, po hitrem in repetitivnem bobnanju, lotil najbolj sentimentalnega petja v tistem večeru. Sicer pa so se Oneida sprehodili po vseh svojih ploščah in dokazali, da vedo, kdaj se je treba igrati in kdaj igrati. Na koncu je bil to eden tistih koncertov, ko glasba človeka ponese daleč in koncert mine v trenutku. Dokaz, da je bila percepcija dogodka napačna, je bil pogled na povsem izmučena telesa nastopajoče trojke, ki se je v bisu pustila izprositi za en sam komad.

Viva