Letnik: 2003 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: LukaZ

JAZZ CERKNO 03 (I.)

Cerkno, 23. 5. 2003

Povsem samosvoj avtohton jazzovski festival v Cerknem se že vrsto let kiti s sebi lastnimi organizatorskimi prijemi in raznovrstnim programom, ki nam je v kar nekaj zemeljskih obratih ponudil že cel kup vznemirljivih godb. Letošnji (že osmi po vrsti) mednarodni festival, tokrat preseljen z rosnih travnikov turistične kmetije Želinc na tlakovani pod mestnega jedra Cerknega s fontano vred in potrpežljivimi upokojenci (?!), pa je obljubljal »v nebo leteč« konsistenten program. Program, ki v svoji osnovi problematizira trdo koncepcijo jazza in z njim povezanih festivalov, implicira krilatico »saj to ni jazz«; medtem ko s historičnega vidika razvoja te napredne glasbene forme in upoštevaje zakon izključitve »neotradicionalističnih struj«, pa stoji povsem na mestu, s pogledom v globino in širino neraziskanih polj. Letošnji program se je tako obrnil na bližnji vzhod, k skreganima sosedama Makedoniji in Bolgariji, se obregnil ob rastočo kreativo Poljske, zopet podprl rodnogrudne osamelce in v rovte pripeljal dve vrhunski novojazzovski pianistki, obe zazrti v tradicijo. Prva v zgodnjejazzovsko rokodelstvo Fatsa Wallerja, druga pa v zahodnoazijske godbene opoje. Tako smo v drugem večeru festivala poslušali mikaven in izbrušen, po vsebini raznoroden pop makedonske zasedbe Foltin, šegavo, v izvedbi inventivno in zabavno širjenje (in lomljenje) bleščeče preteklosti jazzovske godbe kvarteta japonske pianistke Aki Takase ter urbano, pumpajočo mezgo z odmevi ruralne folklore bolgarskih Vataff Project ...

Petčlanska makedonska zasedba Foltin, tokrat okrepljena s vseprisotnim tolkalcem Marijanom Staničem, je predstavila konceptualno stvaritev Donkey Hot, prvenstveno glasbo za teater, ki pa očitno zmore dihati tudi z umanjkanjem scenskega elementa. Čeprav ga docela ne moremo izključiti iz videnega in slišanega, saj raznolik glasbeni tok vešče povezuje premišljen scenosled, ki v godbo vnaša božajoč, lahkoten melos, sloneč na raznoliki ritmični zasnovi, melodičnih frazah in v »panmediteranščini« odpetih napevih. V tem duhu je glasba Foltin izrazit primer udejanjanja koncepta imaginarne folklore, saj sega po številnih drobcih, ki si sposojajo lastno folkoro in jo neprisiljeno plemenitijo s tujimi vplivi, denimo Brazilije, ob tem pa nas opomnijo na bleščečo tradicijo tamkajšnjih pop avantgardistov, zbranih pod skovanko tropicalia. Ti so si sposojali vsevprek, a kljub vsemu skovali nekaj povsem samosvojega, predalčkanju neulovljivega. Isto velja za Foltin, ki nam na bobnu, klaviaturah, tolkalih, harmoniki, kitari, klarinetu in vokalu podajo vznemirljivo in hkrati lahkotno popoidno glasbeno izkušnjo, ki je včasih nevarno blizu glasbi za ozadje, včasih še bolj pridihu fusiona, a se obema v velemojstrskem slogu spretno izogiba.

Osrednji del petkovega večera v Cerknem je predstavljal kvartet japonske pianistke, izbrušene na evropskih tleh – Aki Takase. Čeprav prihaja z Japonske, dežele kjer ima jazz zavidljivo tradicijo in fanovsko bazo, se je uveljavila predvsem v diaspori evropskih jazzovskih svobodnjakov, predvsem prek svojega nekdanjega partnerja, prav tako pianista, Alexandra Von Schlippenbacha. Berlin kot baza tamkajšnjih pionirjev evropske veje free jazza ostaja njen kreativni azil, iz njega pa je v zadnjih letih izbezljala mlajšega klarinetista Rudija Mahalla, ki je ob dveh veteranih, strunarju Eugenu Chadbournu in tolkalcu Paulu Lovensu, jedro kvarteta. Značilnosti Aki Takase nista samo bravurozna igra klavirja in težnja h kompoziciji, pač pa tudi navezanost na jazzovsko tradicijo, ki jo vedno znova vpleta v svoje ustvarjalne pore. Tako je kvartet zavezan interpretaciji jazzovskih klasik velikega pianista dvajsetih in tridesetih prejšnjega stoletja Fatsa Wallerja. A ob glasbenikih tovrstne baže veš, da ne bo ostalo samo pri tem, čeprav se zdi izraz kreativno branje prav tako neroden, ironizacija pa že hudo zmoten. Predvsem gre za špasno in duhovito igro, začinjeno z mojstrskimi prijemi in finesami, ki jih vpleteni ušpičijo takrat, ko spone navezanosti na določen izraz padejo in se znajdejo v primežu improvizacije. Ta se ne poraja kot element razširjenja strukture in forme, temveč prej kot duhovito členjenje, ves čas v funkciji zgradbe in toka skladbe, zato se tudi žal docela ne razvije. Glasbi se hkrati prilega nevrotičen karakter pianistke, ki zlahka dohaja Wallersove brzopletne vragolije, virtuozne solistične izlete ter vanje vpleta zvočne izlete, izhajajoče iz avantgardizmov. Mlajši Mahall se je predvsem potil ob težavnejših predelih, a se hkrati zabaval, nalašč pihnil mimo in udaril kakšen popačen, visokooktanski prepih. Veterana Lovens na bobnih in Chadbourne na kitari, bendžu in vokalu pa sta šmirala, duhovičila in razpletala nekatere bolj linearne zasnove, Lovens s trdim in odmerjenim udarcem, Chadbourne pa s šegavo interpretacijo besedil. Kvartet je povsem opravičil svojo osrednjo vlogo v večeru, njegova glavna odlika pa je slonela ravno v odličnem spajanju tradicije in radikalnejših zamahov.

Za zaključek so nam servirali bolgarski Vataff Project. Vodi ga bojda veteran bolgarske alter scene, ki je očitno presedlal v vode elektronskih plesnih godb, ki pa jih ob pomoči tolkalca, vokalista, godca na piščal in dudašev zabeli tudi z folkloristiko. Prvotni, bolj na ambientalu grajen del koncerta je že nesramno dišal po novodobni elektronski folk ezoteriki, ki se je razpasla v deželah vzhodne Evrope vse tja do Rusije. Linearnost in zamaknjenost tovrstnih godb se večkrat hitro razvodeni v puhli trans za brezokusno rave mladež, Vataff Project pa se je temu izognil predvsem z ubranim, rezkim duetom gajd, ki je absurdno, najbolj navdušil takrat, ko je izpregel iz elektronske spremljave. Zanimivemu projektu manjka predvsem več domišljije in drznosti v vijačenju in procesiranju ritmičnih podlag, ki so skrajno linearne, ob semplanju večglasnega petja brhkih Bolgark pa bi se lahko pomudili tudi z v živo semplanim zvokom gajd in piščali kaval. Kljub temu da iz zvočnikov ni ravno butalo in se želodec ni stresal pod udarom basa, so dodobra namezgali publikum in ga pripravili za neumorni jam session, ki se je nadaljeval v opozicionalnem klubu Cmak. V enem večeru smo tako doživeli cel spekter godb, ki spominjajo na svetovljanski nazor, kakršen je vel iz na oder postavljenih abstraktnih, a preprostih, toplih, avtohtonih, a kljub vsemu kozmopolitskih skulptur Dušana Gerlice, ki opravičujejo svojo inspiracijo pri godbenem svetovljanu Donu Cherryju. Tak karakter pa lahko pripišemo tudi samemu festivalu ...

LukaZ