JAZZ CERKNO 03 (II.)

Cerkno, 24. 5. 2003

Pričakovanja, ki jih je budil napovedani program letošnjega jazzovskega druženja v Cerknem, so se v celoti izpolnila. Večje napake ni bilo ne v izvedbenem in ne v programskem smislu, tako da lahko govorimo o odlični organizaciji in predvsem glasbeno kompaktnem programu. Tega je v sobotni večer uvedel Bratko Bibič s svojimi okrepljenimi The Madleys, osrednje mesto je v njem zasedla pianistka Myra Melford s svojim kvartetom, medtem ko so na dolgo popotovanje skozi cerkljanske grape in v toplo noč popeljali med arhaičnost in zvočno manipulacijo razpeti Poljaki Robotobibok.

Pravzaprav je zaključni večer potrdil izhodiščni obrazec programskega pristopa, ki je bil preizkušen že dan prej: vpeljala ga je skupina, ki gradi na konceptu in transžanrskem pristopu, osrednjo noto mu je dala vrhunska pianistika in zreli jazz z domišljenim avtorskim pristopom in izvedbenimi presežki, zaključil pa ga je izlet v nepoznano,tako geografsko kot glasbeno. Poljski kvintet Robotobibok je bil, tako kot prejšnji večer bolgarski Vataff Project, pravo odkritje na področju sodobnih evropskih postjazzovskih prizadevanj. Obe srečanji sta nas predvsem opomnili, kako malo vemo o aktualnem glasbenem dogajanju na vzhodnoevropskih prostranstvih, seveda pa sta ponudila tudi obilico glasbenih užitkov. Robotobibok so s svojimi originalnimi skladbami, razpetimi med zvok "cooljazzovske" trobente in obilne zalogaje elektronike, kar jim je dajalo izrazit postjazzovski značaj, potrdili svoj sloves. Smela kombinacija sodobnih elektronskih in plesnih trendov z energijo jazzovske improvizacije, podložena z nekakšnim nostalgično arhaičnim vzdušjem, ki so ga ustvarili z uporabo navidez že preživelih analognih sintetizatorjev zvoka in jazzovskih fraz, povzetih iz obdobja t.i. cool jazza, se je izkazala za prepričljivo ustvarjalno orodje. Nadvse primeren zaključek festivala.

Tako kot prejšnji večer pianistka Aki Takase z odličnimi sodelavci pa je ta večer pred njimi številno občinstvo navdušila pianistka Myra Melford. Tudi sama se je obdala s tremi mojstri svojih instrumentov, izjemnim bobnarjem, električnim basistom in trobentačem, sama pa je menjaje se uporabljala harmonij in klavir. Tako kot je bila izvajalsko razpeta med omenjena instrumenta, je bila napeta tudi njena avtorska glasba, uokvirjena v projekt "Be Bread", med vzhodnoazijsko meditativnostjo in izjemnimi, povsem odprto zastavljenimi jazzovskimi improvizacijami. Ker so njeni sodelavci po poreklu iz krajev, od koder pri tem projektu črpa navdih, se je ob energičnem glasbenem prepričevanju celoten vtis samo še stopnjeval. Zagotovo eden med boljšimi jazzovskimi koncerti v zadnjem času v teh krajih, skupaj s koncertom Aki Takase pa zagotovo v samem vrhu aktualne jazzovske pianistike.

A visoke standarde tega večera so že v uvodu postavile The Madleys s svojim vedno bolj suverenim "predstojnikom" Bratkom Bibičem. Celotna zasedba sploh opazno napreduje, od projektnih nastavkov se je razvila v pulzirajoč koncertni organizem, sliši se intenzivirana notranja komunikacija med člani ansambla, katerih nastopi so instrumentalno vrhunski, lep je celoten zvok, ki ga dodatno žlahtni Bogo Pečnikar s svojim polno in nekoliko starinsko zvenečim načinom igranja klarineta in še posebej baritonskega saksofona, na samem koncertu pa je ves zvočni vtis s svojo lucidno uporabo drobnih tolkal in zvočil še dodatno obogatil gost Marjan Stanič. Ni kaj: BB and The Madleys so vedno bolj prepričljivi, energiji, ki jo sproščajo, pa se seveda ni moglo upreti niti številno občinstvo, ki jih je navdušeno ponovno priklicalo na oder k podaljšku. Pravo zadovoljstvo je ugotavljati, kako enakopravno kvalitetno so na cerkljanskem festivalu svoje naloge opravili tako različni in iz povsem različnih sredin izvirajoči glasbeni agregati, ne glede na svoj siceršnji status na mednarodnem glasbenem prizorišču. Če so bili med prisotnimi v Cerknem tudi takšni(-e), ki so na njem nesporne zvezde, pa jih festivalski program ni posebej izpostavil: bil je eno samo enotno svetleče ozvezdje.

Zoran Pistotnik