DRUGA GODBA 2003 (I.)

Od 25. do 27. 5. 2003, Cankarjev dom, Vodnikova domačija, Ljubljana

Šejk Hamza Šakur in Ensemble El-Kindi, Vrteči se derviši; Ned Rothenberg, Samir in Wissam Joubran, David Evans

Program letošnje devetnajste, predjubilejne izdaje Druge godbe je postregel z nekaj novostmi, tako glede prizorišč kot – še bolj opazno – glede programa samega. Slednji koncert pa obenem predstavlja programski novum, saj je bil na sporedu blues. Nastopil je ameriški kitarist in pevec David Evans, strokovnjak za podeželski oziroma country blues ter nosilec doktorskega naziva iz etnomuzikologije. Vestni in vneti preučevalec bluesa je koncert vodil nadvse lepo in ekonomično. Svoje poznavalsko preigravanje klasikov žanra, kot so Robert Johnson, Skip James, Muddy Waters ali Blind Lemon Jefferson, ni obteževal s pojasnjevalnimi dolgimi uvodi (konec koncev je imel dan prej predavanje) ali pa z nepotrebnim razlaganjem besedil, temveč je urno in z vidnim užitkom prehajal iz pesmi v pesem. V svoji reinterpretaciji se Evans precej približuje zanosu izvirnikov in, najbrž, njegovih vzornikov. Vešče je preobračal akorde, s kitaro skrbel tako za ritem kot tudi za drobne solistične okraske ter poznavalsko obredel pesmarico country bluesa. Ni kaj, Evans spretno obvlada različne prijeme, “štose” in majhne kitarske trike, tako v igranju s prsti kot pri uporabi drsalnika, z vokalom pa posnema različne načine petja od zamolklega nosljanja do bolj jasnega, neposrednega podajanja besedila. V bolj ali manj znano malho standardov je simpatični možakar vrgel nekaj avtorskih komadov, ki pa so bili vendarle preveč predvidljivi, premalo izraziti oziroma preveč dosledno vpeti v že slišane in prežvečene obrazce. Bluesovskim standardom, ki jih je sicer odigral in odpel nadvse suvereno in prepričljivo, pa je manjkala večja sočnost, živost, “žmoht”, nemara tudi zafrkljivost. S svojim nastopom je navdušil občinstvo v razprodani Vodnikovi domačiji, jaz pa sem vendarle odšel s koncerta z občutkom, da bi mi moral tak koncert dati bistveno več. Soliden in dobro odigran koncert, a brez presežkov.

Veliko bolj odmevno se je nekaj dni pred Evansovim nastopom začel festival z razprodanim koncertom pevca Šejka Hamze Šakura in Ensembla El-Kindi ter vrtečimi se derviši. Zasedba desetih resnih in mirno sedečih (kajpak, z izjemo treh dervišev) moških je svoj ponotranjeni, posvečen pristop k glasbi podprla z izjemno virtuoznostjo, ki jo krasi še ena posebnost. Svojega znanja namreč ne razkazujejo, pač pa ga podajajo z lahkotnostjo in predanostjo. Ves čas igranja – ne glede na to, ali so v tistem delu skladbe tudi sami udeleženi – poslušajo drug drugega s pozornostjo in spoštovanjem; še več, občutek imaš, da enako pozorno poslušajo tudi občinstvo in njihove reakcije. Mislil sem, da se bo, kljub vrtečim se dervišom, celotno dogajanje »vrtelo« okrog pevca impozantnega glasu in umirjene drže Šejka Hamza Šakurja, vendar pa je on bolj usmerjal kot pa vodil ansambel. Enako velja za mojstra na kanunu Juliena Jalala Eddina Weissa, ustanovitelja zasedbe. Derviši so, pričakovano, bili paša za oči in tudi za možgane, ko sem ob njihovem fascinantnem vrtenju tuhtal, kaj vse pomenijo tiste geste, posebne drže rok, naklon telesa ipd. In vendarle me, kljub živopisnemu plesu, ki je neujemljivost godbe prevajal na fizično raven, ter osupljivim in navdihnjenim solističnim izletom na neju, kanunu in arabski lutnji sam koncert oziroma »odrski dogodek« ni do konca prepričal – kot da nastopajoči niso znali ali hoteli porušiti pregrade med njimi na odru in nami pod njim …

Kot je že v tradiciji Druge godbe, se na najboljših koncertih velikokrat zbere najmanj občinstva (spomnimo se izjemnega nastopa Benata Achiaryja pred leti). Tako je bilo tudi na izjemno navdihnjenem dvojnem koncertu ameriškega pihalca Neda Rothenberga in palestinskih bratov lutnjistov Samirja in Wissama Joubrana v do polovice zasedeni Štihovi dvorani Cankarjevega doma. Rothenberg se je pri nas prvič predstavil s solističnim recitalom in dokazal, da gotovo sodi med vodilne jazzovske pihalce. Koncert je začel z dvema krhkima, meditativnima in iščočima skladbama, odigranima na japonsko pihalo šakuhači. Podobno tehniko – počasi se vijočo in večslojno, med sabo se prežemajočo melodijo, izvabljanje komaj slišnih tonov, ki so že mejili na praskanje po lesu ali pa na ozvočene vdihe in vzdihe –, je ubral tudi pri igri na klarinetih in saksofonu. Njegova pretanjena, a v temelju čvrsta glasba se ne opira toliko na »klasično« jazzovsko zgodovino, temveč bolj temelji na iskanjih, značilna za free jazz, avantgardo in novo muziko. Rothenberg se je izkazal z mojstrskim obvladovanjem vsakega od glasbil, ki ga je vzel v roke, ter odigral močan koncert, poln minucioznih detajlov in delikatne igre, ki je ni zmotilo niti nespametno šklocanje preveč zavzetega fotografa. Na strukturno precej podobnih, a melodijsko različnih tirnicah je potekal tudi drugi koncert večera, le za kanec manj prepričljiv od Rothenbergovega. Brata Joubran sta z lutnjama predstavila ščepec tradicionalnih komadov in veščih improvizacij ter nekaj lastnih skladb. Med slednjimi je gotovo izstopala skladba z naslovom Deseti avgust (datum, ko sta leta 2001 preživela bombardiranje), tiha, počasna in svečana. Vokalne izvedbe so bile slabši del nastopa, a je tudi sam Samir povedal, da ni pevec; njegovo prepevanje je bil očitno bolj poziv med občinstvom prisotnim rojakom, da pritegnejo melodiji. Zato sta toliko bolj navdušila v inštrumentlnih komadih (le v improvizacijah se je vendarle občasno poznala njuna ne do konca izpiljena medsebojna usklajenost), v katerih sta zdaj ognjevito brzela po strunah, spet drugič jih s spoštovanjem in umirjenostjo gladila in umirjala ter prisluškovala njihovemu odzvenu. Ne glede na uvodni nesporazum, ki ga je pri nastopajočih Palestincih sprožila napoved »ameriško-palestinskega večera« in zaradi katerega se je Samir čutil dolžan povedati nekaj misli o politiki in glasbi, je bil ta večer konceptualno in izvedbeno najboljši od prvih treh dogodkov festivala. In že zdaj si upam trditi, da bo na moji interni lestvici ostal na samem vrhu! (nadaljevanje prihodnjič)

Mario Batelić