Zakulisja glasbenih odrov (4. del)

Boleči intermezzi v Gouldovi karieri

Še ne dvaintridesetletni kanadski pianist Glenn Gould je leta 1964 za vedno prekinil kariero koncertanta. Vzrok? Filozofska predvidevanja o preselitvi publike z javnih koncertov v domove zaradi snemalne tehnologije? Ali pač Gouldove odrske manire, ki so bile vzrok ne le javnemu posmehovanju, temveč najverjetneje tudi fizičnim bolečinam?

Glenn Gould, genij: pianist, odličen interpret zlasti baročnih in sodobnih skladb, sinonim za Goldbergove variacije J. S. Bacha, ki jih je posnel dvakrat in o katerih se niti profesionalci niti amaterski ljubitelji glasbe (Bacha ali Goulda) ne moremo zediniti, katera od obeh verzij je boljša; izjemen mislec, ki je zamisli uresničeval v oblikovanju radijskih oddaj, pisanju esejev ter intervjujev (s samim sabo) in v dolgih pogovorih (monologih) s prijatelji; skladatelj in dirigent, fasciniran nad moderno tehnologijo, naj bo telefonska tajnica, s katero je lahko beležil telefonske klice, ali snemalna tehnologija – postavil si je celo lasten studio.

Glenn Gould, ekscentrik: »živel« je ponoči, ko se je z avtom vozil po ulicah domačega Toronta ali ko je – tam nekje okrog treh zjutraj – s telefonskim zvoncem vrgel iz postelje prijatelja in se potem še dolgo pogovarjal z njim. Glavna in verjetno edina ženska njegovega življenja je bila mati, ki ga je že v otroštvu svarila, naj se ogiba množic, saj med ljudmi kar mrgoli bakterij; da bi se zaščitil, se je vedno (tudi poleti) oblačil v puloverje, plašč, rokavice in se zavijal v šal, mrzle roke pa je imel navado potopiti v vročo vodo – ne le pred igranjem klavirja, temveč tudi (že kar iz navade) pred govornim snemanjem radijskih oddaj. Hipohonder, ki se je večno pritoževal nad mišično-skeletnimi in psihološkimi težavami ter užival zdravila, ki so se med sabo tudi izključevala, saj je recepte zanje dobival od več zdravnikov hkrati (ne da bi vedeli drug za drugega).

Oba, genij in čudak, sta se hkrati manifestirala na njegovih recitalih. Fraze je oblikoval tako, da je obenem pel (morda bolje – vzdihoval, brundal, kot pa resnično pel) – razvada, ki jo je pridobil že v otroštvu, ko se je začel učiti klavir pri mami. Gould ni bil tip barv, fascinirala ga je moderna tehnologija, ki se je izražala s funkcionalnostjo, ne z okraski. Tako je oblikoval tudi filozofske ideje, vse skupaj pa je bilo ves čas povezano s svetom zvokov, ki je bil glavna celica njegovega bivanja. Njegove interpretacije niso najbolje zazvenele v romantičnih skladbah, ki hrepenijo po zlivanju barv, je bil pa zato izjemen tam, kjer mora zazveneti vsak ton posebej in kjer so posamezne melodije v polifoniji tako jasne kot konture na črno-beli fotografiji. Veliki romantični akordi pa niso zazveneli tudi zaradi prstne tehnike, ki mu jo je pomagal oblikovati njegov najvplivnejši učitelj, Alberto Guerrero. Gould je vadil tako, da so prsti ene roke potisnili prst druge roke v tipko v trenutku, ko je moral zaigrati. S tem si je zelo okrepil prstni udarec, zato so v njegovih interpretacijah bolje zvenele skladbe, v katerih mora biti jasen vsak posamezen ton, ne toliko harmonija. Harmonije zvenijo lepše, če jih pianist zaigra »od zgoraj«, z zgornjim delom telesa, tega pa Gould ni mogel, saj je vedno sedel na izjemno nizkem stolu (kakšnih 10 centimetrov nižji od običajne višine), ki ga je posebej zanj napravil njegov oče.

In tu se začnejo težave, zaradi katerih je moral Gould nekajkrat začasno prekiniti z igranjem.

Prigoda s steinwayem

Na fotografijah (ali pa denimo v filmu 32 kratkih filmov o Glennu Gouldu) lahko opazujemo Goulda, kako se njegovo telo staplja s situacijo, v kateri trenutno je: zleknjen v naslonjaču, plešoč (in pojoč) ob poslušanju svojih posnetkov, ob branju knjige, igranju klavirja ... Kot da se Gould zliva s trenutkom in trenutek zliva z njim. A Gould je bil tako posvečen le toliko časa, dokler je imel stvari pod nadzorom. Kakor hitro pa je nadzor nad situacijo hotel prevzeti kdo drug, je zadeva v trenutku postala zelo drugačna. Na primer decembra 1959, ko se s steinwayevim klavirskim tehnikom nikakor nista mogla zediniti o tem, kakšen naj bi bil idealen mehanizem klavirskih tipk. Ko sta se končno dogovorila, je tehnik Goulda »prijateljsko lopnil« po hrbtu. A to je bilo za Goulda preveč in je menil, da mu je udarec povzročil takšne bolečine v hrbtu, da se je zbal, da bo moral za vedno končati kariero. Prosil je odvetnika, da od Steinwaya zahteva 300.000 ameriških dolarjev in del tega denarja je tudi v resnici dobil. Zaradi dogodka je Gould moral odpovedati koncerte, ki naj bi jih igral tisto zimo po Evropi. Takole je 27. januarja 1960 v pismu, ki ga je poslal gospe Edith Boecker pri založbi Philips v Hamburgu (potem ko je obdolžil »idiotizem starejšega zaposlenega pri Steinwayu«), opisal svojo poškodbo: »Poškodovana je bila leva rama in rentgen je pokazal, da je bila lopatica pomaknjena kakšen centimeter navzdol. To je povzročilo reakcijo, zaradi katere je nastalo še več težav. Živec, ki je povezan s četrtim in petim prstom leve roke, je bil stisnjen in vnet, zaradi česar je vsak gib, ki vsaj malo vključuje tudi levo roko, kakor tudi nenaden skok proti levi strani klaviature, če že ne povsem nemogoč, pa mogoč le z neznanskim trudom. Dvakrat dnevno hodim na terapijo ... in četudi nihče ni mnenja, da bi to lahko ostalo trajno, vseeno lahko rečem, da sem kar nezadovoljen z relativnim pomanjkanjem napredka.«

Ne le, da je moral Gould sezono 1959/60 posvetiti zdravljenju bolečin na vse mogoče načine – od masaže do kiropraktike; v aktivnem obdobju pianista koncertanta se je večkrat pritoževal nad bolečinami v zgornjem delu telesa, dlaneh in ramenih. Posebej pred koncerti je občutil napetost ter čuden občutek v rokah in dlaneh. Višek njegovih težav je bil v drugi krizi, ki jo je doživljal v sezoni 1977/78 in za začetek katere ni potreboval nikogar, ki bi ga prej potrepljal po hrbtu. Takrat je Gould svoje težave doživljal še intenzivneje, saj je vodil dnevnik, v katerem je zelo nazorno opisoval stanje rok, metode, s katerimi je skušal odpraviti bolečine, in opažanja o napredovanju in poslabšanju:

Poletje 1977: Med drugim televizijskim snemanjem (prvi teden v juniju) je bilo takoj jasno pomanjkanje koordinacije – uvodna tema v Caselli je bila neenakomerna, note so zazvenele, kot če bi bile zlepljene; lestvične pasaže so bile neizenačene in nenadzorovane ... Neprijetna izkušnja ... V naslednjih dveh tednih so se težave povečale, niti Bachovega korala nisem mogel več varno zaigrati, deli so bili neenakomerni in od note do note je bilo težko predvideti, kaj se bo zgodilo.

29. september: Nič igranja v zadnjih treh, štirih dneh. Ko sem šel ponovno igrat, sem ugotovil določeno stopnjo kontrole, pa tudi tele težave: 1. Nemogoča kontrola trilcev, zlasti kadar je roka stegnjena (D-dur partita). 2. Stalen sindrom »lepljenja not«. 3. Kot rezultat, zelo jasna neizenačenost dinamike. 4. Še vedno preveč občutenja, kot bi me vleklo »navzdol«. In tako dalje.

Medtem je Gould poskušal z vsemi mogočimi metodami: skušal je oceniti učinek obraznih grimas, popravil je linijo hrbtenice, uporabil mentalno imaginacijo, spremljal občutke v zapestju ter členkih prstov in napredek preverjal, ko je igral najljubše pasaže. A še vedno ni prišel stvari do dna:

6. februar: 3'40''. Polomija. Cikel se je ponovil. Ne vem, zakaj sistem, ki je tako odlično in za vedno deloval maja '67, zdaj lahko vzdrži svoj čudež le en dan.

5. marec: Odlično tekoče igranje trilcev (vsaka nota s svojim specifičnim, natančnim prilagajanjem) je bilo precej izgubljeno.

8. april: V zadnjih treh tednih sem poskusil samo z nadzorom prstov; skoraj za teden je bilo videti kot davno izgubljena varnostna odeja in kot povratek k starosti 15 let in slogu samo prstnega igranja ...

V tem stilu se dnevnik nadaljuje do 16. junija; več kot leto po pričetku težav je Gould pričakoval, da je vendarle na najboljši poti, da se stvar ne bo več ponovila. Toda že teden dni po tem ni zdržal niti 10 do 15 minut igranja, ne da bi desno zapestje postalo neznosno boleče.

Kdo je bil v resnici kriv?

Zdravniki specialisti, ki so se ukvarjali s primerom Gould, ugotavljajo, da so bili v obeh krizah simptomi enaki, kot so pri glasbenikih, ki se poškodujejo zaradi pretiravanja pri vadbi in nastopanju, to pa dostikrat spremljata še utrujenost, in stres. Frank R. Wilson, nevrolog in medicinski direktor na Univerzi v San Franciscu, je celo menil, da je bil Gould žrtev fokalne distonije, poškodbe rok, ki je za dalj časa ali pa celo za vedno onesposobila že mnoge pianiste – od Schumanna do Garryja Graffmana in Leona Fleisherja.

Spomnimo se, da je pred začetkom prve takšne krize Gould prišel v spor s klavirskim tehnikom – prvotni vzrok za nesporazum pa je bila klavirska mehanika. Steinwayevi klavirji tipa X-205, ki so jih izdelovali takrat, so imeli zelo globoke tipke, to pomeni, da je bila potrebna za igranje večja fizična moč. Tega Gould ni zmogel; je pa priznal, da bi klavir lahko obvladal, če bi spremenil tehniko igranja. Zavedal se je namreč omejitev, ki mu jih je postavljala njegova tehnika. V pismu brez datuma lahko beremo: »Tako kot moj bivši profesor na Royal Conservatory, signor Alberto Guerrero, sem tudi jaz razvil tehniko igranja, pri kateri imam kar precej upognjen hrbet, ko igram klavir. To ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Dosežem jasnost prstnega udarca in boljši občutek, toda težje zaigram mogočne zvoke, kot na primer nekatere Lisztove fortissime.«

Toda Gouldu se ni zdelo vredno, da bi spremenil tehniko, četudi je zaradi nje imel takšne preglavice. Tehniko bi moral spremeniti tako, da bi si namesto igranja s prsti pomagal s celim telesom. Ob taki tehniki igranja namreč sodeluje telo z vrsto gibov, ki so med seboj dobro koordinirani. Energija tako pride z ramen, pravzaprav seže še globlje, do korena hrbtenice, in potem pripotuje v tipko skozi prste. Razlika je vidna, saj je hrbtenica ob igranju zravnana, telo pa sproščeno, obenem je tudi ton veliko lepši in harmonije zvenijo bolj polno. Prav tako držo priporočajo ne le vsi osveščeni glasbeni pedagogi (od pianistov in drugih instrumentalistov do pevcev), temveč tudi vsi, ki se ukvarjajo s pravilno držo telesa – od kiropraktikov, fizioterapevtov do specialistov za jogo in relaksacijske tehnike, kot sta Alexandrova tehnika in Feldenkreisova metoda. To je drža, ki jo spontano uporablja vsak majhen otrok, ne da bi ga na to morali posebej opozarjati.

Gould se je počutil najbolje, ko je ljudi opazoval iz avta, komuniciral z njimi, kadar je on hotel – a samo po telefonu, ko je izklopil zunanji svet in se poglobil v misli kje na podeželju ali v stanovanju sredi Toronta ali pa ko je delil svojo glasbo s publiko le prek posnetkov, narejenih v Gouldovem studiu. To zapiranje vase, življenje, varno zaščiteno kot v mehurčku, se je manifestiralo tudi v stiku s klavirjem. Resda je z leti Gould postajal vse bolj intimen z glasbo, ki jo je igral. S klavirjem sta bila kot eno, toda fizično približevanje klavirju – ki spominja na fetus v maternici – je bilo obenem telesno in čustveno oddaljevanje od sveta. In to mu je navsezadnje tudi škodilo. Njegova hipohondrija se je končala s kapjo, ki ga je prizadela dva dni po petdesetem rojstnem dnevu in zaradi katere je nekaj dni zatem umrl. Obdukcija je pokazala, da nekateri organi, ki si jih je Gould vsa ta leta zdravil, sploh niso bili prizadeti. In če bi mogla obdukcija pokazati tudi pravi vzrok za njegove bolečine leta 1959, družba Steinway verjetno ne bi plačala kazni. Vsak glasbenik si z bolečinami sam plačuje kazen za leta nepravilnega igranja in stresnega življenja ter razmišljanja po negativnih miselnih vzorcih. Specialisti glasbene medicine se zavedajo, da je preventiva veliko učinkovitejša, kurativa pa dolgotrajna in večkrat tudi neučinkovita.

Kako preprečiti nastanek takšnih poškodb, pa prihodnjič.

Damjana Zupan

Viri in priporočeno branje:

Zupan, D. Genij ob geniju: Gouldove interpretacije J. S. Bacha. Saga o pianistih, 12. del. MUSKA, september 2000.

Wilson, F. R. Glenn Gould's Hand. EPTA Piano Journal, št. 63, zima 2000, London; ISSTIP Journal, št. 9, 1998, London, in knjiga The Musician's Hand – A Clinical Guide, urednika Winspur, I., in Wynn Parry, C. B., Martin Dunitz, London.

http://www.zvab.com/angebote/glenn-gould.html

http://www.yorku.ca/caml/gould.html

http://www.gould.nlc-bnc.ca/phase3/eost.html

http://www.gould.nlc-bnc.ca/docs/ediscuss.html

http://www.stim.com/Stim-x/0896August/Sparky/gould.html

http://www.pianomap.com/injuries/

http://www.glenngould.org/mail/archives/f_minor/msg02987.html http://www.pianomap.com/injuries/