Letnik: 2003 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Mario Batelić

Caminoigra

Domišljena domišljijska glasba

V glasbenem svetu (pri nas pa sploh) ne najdemo veliko primerov, ko se zasedba zavestno odloči, da bo glasbeno sporočilo podajala v izmišljenem, bolje rečeno »izmišljijskem« jeziku, ki prav v vsakem poslušalcu vzbuja različne asociacije in konotacije.

Caminoigra, mlajša slovenska zasedba (deluje kaki dve leti), se je že od začetka delovanja odločila za ta zanimiv poskus preseganja jezikovnih ovir ter ustvarjanja enkratne lastne domišljijske glasbene dežele. Pevec in kitarist ter glavni avtor Jan Tomšič, kontrabasist Žiga Golob, pihalec Boštjan Gombač ter tolkalec Blaž Celarec so s številnimi gosti na dveh doslej izdanih albumih (oba sta izšla pri novomeški Goga Music, prvenec Ishuan lani, A New Child pa letos spomladi) okrog tega novega besednega jezika vešče spletli pravi mali univerzum drugih, glasbenih jezikov. Tomšičeva »izmišljija od jezika« še najbolj spominja na portugalščino, njegova ležerna, mehkobna interpretacija pa na prvi posluh v spomin prikliče različne brazilske zvrsti. V godbi se Caminoigra spogleduje še s številnimi drugimi namigovanji in spogledovanji z bližnjimi in tudi bolj oddaljenimi deželami. Tako ustvari na posluh znano, a vendarle novo mešanico različnih »kakor da« etničnih obrazcev.

Caminoigra sodeluje tudi z drugimi glasbeniki; medtem ko je na prvencu v tej vlogi nastopil le David Jarh (trobenta, krilovka), so se mu na drugem albumu pridružili še Primož Fleischman (sopranski saksofon), Aljoša Jerič (bobni), Marko Gregorič (kitara), Jelena Ždrale (violina) ter Nino Mureškič (tolkala). S takšno razširjeno zasedbo so novi album premierno predstavili na uvodnem dnevu letošnjega jazzovskega festivala v Cerknem, na popoldanskem koncertu, in prav škoda se mi zdi, da niso nastopili zvečer z makedonsko zasedbo Foltin, ki razvijajo podoben koncept. Glede razširjene zasedbe Jan Tomšič pravi, da gre za »novi veter«, saj dajejo novi instrumentalisti osnovni zasedbi več možnosti, več navdiha. Trenutno ga navdušuje dodajanje tolkal, saj je v novi zvočni podobi Caminoigre »veliko več ritmov, v bistvu delamo veliko več v ritmu, tako kreiramo nove zvoke in celotno zvočno sliko.« Res je, novi album prinaša veliko bolj bogato ritmično okostje skladb. Medtem ko je bil Ishuan nekako (namerno) zadržan, kar se tiče razdajanja in barv glasbil, prinaša A New Child pravo razkošje in živahno instrumentalno medigro ter veliko bolj slišen vpliv jazza. Tolkala pomembno dinamizirajo ogrodje skladb in prispevajo tudi kanček občutja afriških godb.

In zakaj izmišljeni jezik? Kako se je sploh začelo? Ali morda Jan meni, da današnji poslušalci ne potrebujejo več sporočil v glasbi? »To je v bistvu jezik kot glasbilo; izmišljeni jezik ... Peti sem začel v angleškem jeziku, a potem se je moja glasba spreminjala z deželami, kjer sem potoval in igral z glasbeniki. Naenkrat angleščina ni več ustrezala. Potem se je pojavil ta jezik, ki se spreminja tako, kot se spreminja glasba.« Odločno zanika, da bi se poslušalstvo morebiti naveličalo sporočil, in pristavi: »Glas je najmočnejše glasbilo, ki ga imamo, in samo zgolj zaradi glasbe sem izbral petje v izmišljenem jeziku.« Na vprašanje, ali pesem v takem jeziku nastane racionalno (z zapisovanjem zlogov, petjem samemu sebi, merjenjem), Tomšič lagodno odvrne: »Nikoli racionalno.« Na moje dodatno vprašanje, ali to pomeni, da se besedilo na koncertih potemtakem spreminja, pa doda: »Ja, seveda se lahko. Seveda imam tudi refrene, ki jih z mano poje Blaž Celarec, tedaj se že domenimo za besedilo v mojem izmišljenem jeziku.«

Tako člane Caminoigre kot tudi goste, ki igrajo z njimi, poznamo iz številnih projektov. Glasbena pot glavnega protagonista tega enkratnega potovanja v virtualne glasbene svetove pa nam ni tako znana, in sicer iz preprostega razloga, ker so ga življenjske poti peljale ven iz Slovenije. »Dolga leta sem živel v Berlinu, kjer sem tudi rojen. S trinajstimi leti sem začel igrati kitaro, tam sem spoznaval glasbenike, z njimi imel razne skupine. Potem so prišla velika potovanja v Mehiko, Kanado, ZDA, Španijo. Tam sem srečal veliko glasbenikov, z njimi sem sodeloval, igral, ustvarjal ...« Kaj pa Brazilija, ki se mi je (in ne le meni) ponudila kot eden prvotnih navdihov za glasbo Caminoigre? Ne, v Braziliji Tomšič ni bil: »Odpravljal sem se tja, bil sem na poti, a sem ostal v Mehiki.« Glede podobnosti z brazilskimi idiomi pa pravi: »Ja, so podobnosti ... a tudi slovenščina zveni kot portugalščina. To so mi že velikokrat pravili različni ljudje, če sem se denimo v Nemčiji pogovarjal slovensko.«

Čeprav je za njimi kar nekaj nastopov po domačih festivalih ter drugih prizoriščih, do večje turneje težko pride, saj je Tomšič velikokrat v Nemčiji. No, pravi, da bo tega zdaj konec, saj je tukaj »po svoje pognal korenine, vsaj glasbene korenine, in zdaj veliko igramo: to je bistvo tega, kar hočem in kar hočejo tudi drugi iz zasedbe – igrati glasbo.«

Mario Batelić