Celia Cruz (1925–2003)

V nebesih je postalo živahno

Ob smrti Celie Cruz je osrednji časnik v Miamiju El Nuevo Herald izšel z velikim naslovom Eterna Celia (Večna Celia) na prvi strani, na Kubi pa televizijske in radijske postaje dogodka niso niti omenile. Le tamkajšnje partijsko glasilo Granma je novico o smrti objavilo na šesti strani, in to v dveh stavkih. V prvem so zapisali, da je bila pomembna glasbenica, ki je kubansko glasbo popularizirala v ZDA, v drugem pa so jo že kritizirali zaradi njene kontrarevolucionarne vloge.

Granma je namreč zapisala: »Štiri desetletja je bila sistematično aktivna v ameriški kampanji proti kubanski revoluciji, zato so jo uporabili za ikono kontrarevolucionarne enklave na jugu Floride.« Glas o njeni smrti se je kljub temu razširil po Kubi, kjer pa je mlajše generacije skorajda ne poznajo več, saj jo je tudi Castrov sistem od njenega odhoda v eksil sistematično brisal iz narodove zgodovine in zavesti. Celia Cruz je doživela enako usodo kot številni levičarski glasbeniki iz Latinske Amerike, ki so v tujino bežali pred tamkajšnjimi režimi. Razlika je le v tem, da so oni bežali pred desničarskimi diktatorji, ona pa pred levičarskim. Mercedes Sosa je Argentino zapustila v trenutku, ko je ugotovila, da po radijskih postajah na zahtevo generalov ne predvajajo več njenih pesmi. Čilska skupina Quilapayun pa je v tujini ostala med turnejo po Franciji. Tudi oni so bili ves čas Pinochetove diktature bojkotirani v čilskih medijih, te cenzure so za glasbenike hujše kazni od zaporov. S Celio Cruz je bilo podobno. V tujini je ostala med turnejo legendarne skupine Sonora Matancera, v kateri je pela. Celia je izjavila, da Kubo zapušča zato, ker se v »komunizmu počuti klavstrofobično«. V vsem obdobju eksila je le dvakrat želela priti domov, a ji Fidel Castro tega ni dovolil. Najprej ob materini smrti leta 1962, nato pa še ob očetovi. Vedno je govorila, da bo na Kubo prišla po Castrovi smrti. Eden od kubanskih novinarjev je ob njeni smrti izjavil: »Ljudje, ki zapustijo državo in nato o njej grdo govorijo, za nas ne obstajajo več.« V prvem leksikonu kubanske glasbe, ki so ga pred leti izdali na Kubi, imena Celie Cruz ni moč najti.

Fidel Castro se je torej ob njeni smrti oddahnil, v Miamiju pa se je od velike glasbenice poslovilo 150 tisoč ljudi, El Nuevo Herald ji je posvetil 32 strani dolgo prilogo. Preden so jo pokopali v New Yorku, so njene posmrtne ostanke še enkrat prepeljali v osrednji center kubanske emigracije v ZDA. Celia je ležala v prostorih Stolpa svobode, simbola kubanske emigracije, saj je bila to prva zgradba, v kateri so po letu 1960 dobili zatočišče in v njej urejali dokumente.

Če je bil prav tako že pokojni Jorge Mas Canosa, ki je pred leti kupil Stolp svobode, politični voditelj kubanske emigracije, je bila Celia Cruz njena kulturna voditeljica. Oba imata že nekaj let v Miamiju posebna obeležja. Po njima niso imenovali ulic, ampak kar avtomobilske ceste. Cesta Celia Cruz Way se križa z znamenito Calle Ocho, središčem Kubancev v Miamiju. O tem, zakaj je bila ta velika zvezda tako hud trn v peti režimu Fidela Castra, pa se je hitro mogoče prepričati v tamkajšnjem muzeju ruma Bacardi. Ena od fotografij kaže Celio Cruz, na njej pa je posvetilo Bacardiju. Ko sem pred leti ob obisku muzeja o njej povprašal kustosinjo Magdaleno Casero, mi je odgovorila: »Celio Cruz je odkril in v svet slave ponesel Bacardi!« Družba Bacardi pred revolucijo ni bila le eden od glavnih temeljev kubanskega gospodarstva, ampak tudi politike ter kulture. Njihova zgradba v Havani je bila tik ob predsedniški palači in palači kongresa, Emilio Bacardi pa je bil celo župan Santiaga. Po revoluciji je bila družba med prvimi, ki so jih nacionalizirali, vodstvu pa je v tujino uspelo spraviti le blagovno znamko.

Le nekaj dni pred Celio je na Kubi v 95. letu starosti umrl Compay Segundo, ki ga večina pozna iz projekta Buena Vista Social Club. Kubanska pisateljica Zoe Valdes, ki prav tako že nekaj let živi v eksilu v Parizu, je obe smrti komentirala z besedami: »Ob smrti Compaya Segunda predvsem v Evropi ves čas govorijo, kako je on oživil son. Oprostite prosim, ampak Celia ni nikoli pustila, da bi son sploh umrl, prav tako kot ne guaracha!« Son in guaracha sta najbolj prepoznavna kubanska ritma, iz katerih se je v sedemdesetih letih med latinsko skupnostjo v New Yorku rodila danes znamenita salsa. Celia Cruz je imela kar nekaj laskavih vzdevkov, med njimi predvsem La Reina de la Salsa (kraljica salse) in La Guarachera del Mundo (svetovna guarachera). V dolgi karieri je posnela več kot 70 plošč, igrala v desetih filmih ter prejela pet grammyjev in dva grammyja latino. O številu zlatih in platinastih plošč samo ugibajo, tako kot o njenih letih, ki jih je spretno prikrivala, čeprav naj bi se menda rodila leta 1925. Ko sem jo konec devetdesetih let v Barceloni prvič videl v živo skupaj z Oscarjem D'Leonom, sem se zavedel, da bi lahko z njeno podobo svojim otrokom na najlepši način razložil pojem kraljice. Takoj po prihodu na oder, ko je razpela roke in je v soju žarometov zableščala njena dolga modra obleka, nas je s karizmo vse skupaj začarala in nas nato dve uri ni spustila nazaj na zemljo. Zelo podobno je bilo na njenem edinem koncertu v Sloveniji leta 2000, ko je nastopila skupaj z Josejem Albertom »El Canariom«. Tedanja nenadna smrt Tita Puenta nam je preprečila, da bi lahko videli celo oba skupaj. Ker smo velikega mojstra timbalov pred tem vendarle videli tudi v Ljubljani, lahko danes s primerjavo koncertov ugotovimo, da je Celia do smrti ostala pristna. Tito Puente se je naučil tržnih prijemov ameriške zabavne industrije, Celia pa je ostala stoodstotno kubanska. Ob tem je treba omeniti, da se po več kot 40 letih življenja v ZDA ni naučila angleščine. Predzadnja plošča Celie Cruz ima naslov Siempre Vivire (Živela bom večno), posvečena pa je Titu Puentu. Zdaj so torej v nebesih dobili najboljši latinski duo, kar si jih lahko zamislimo. Avgusta letos bo izšla njena nova plošča, ki je že posneta. Njeni značilni medklici Azucar! (Sladkor!) ne bodo zamrli. Sladkorni trs, rum in glasba so temelji karibske kulture. Celia Cruz jih je združila v eno in s svojim delom zaznamovala celo dobo. V latinskem svetu njeno izgubo primerjajo samo še s smrtjo Bennyja Moreja in Carlosa Gardela, dveh velikih legend njihove glasbe. Celia Cruz je postala legenda že za življenja.

Marko Jenšterle

Zelo izbrana diskografija

Duets (RMM, 1997)

Con la Sonora Matancera (IMD, 1997)

Mi Vida Es Cantar (RMM, 1998)

Celia Cruz And Friends: A Night Of Salsa (Live) (RMM, 2000)

Siempre Vivire (Sony, 2000)

La Negra Tiene Tumbao (Sony, 2002)