David Gahan

Glas preživelega

Živel je življenje tipičnega rockovskega zvezdnika in tako tudi umrl. Dobesedno. Ko je bilo Davidu Gahanu pred sedmimi leti podarjeno novo življenje, se ga je oklenil z vsemi štirimi. Strahovi in pošasti, s katerimi se je bojeval, so zdaj le del preteklosti, ki jo je v veliki meri ovekovečil na prvem samostojnem albumu.

Brez njegovega čutnega baritona Depeche Mode ne bi bili to, kar so bili in kar še danes so. Sintetična elektronska podlaga benda, ki je z drznim »preklopom« iz najstniške navihanosti v poglobljene darkerske vode zaznamoval sredino osemdesetih in začetek devetdesetih let, se ima za kultni status zahvaliti predvsem Martinu Goru in Davidu Gahanu. Če je prvi poskrbel za subtilna, romantična in vedno ironična besedila, je drugi poskrbel za čutno, seksapilno, vizualno plat Depeche Mode, ki se je predvsem zvesti privrženci nikoli niso mogli nasititi: Dave je bil okultni predmet poželenja, o katerem je sanjalo mnogo mladih bodočih heteroseksualnih intelektualk; na njihove koncerte v Evropi, na Japonskem, v Avstraliji in v Združenih državah je prihajalo na tisoče golobradih pubertetnikov, ki so hoteli biti takšni kot Dave.

Leta množične evforije in kraljevanja na stadionih so kajpak pustila sledi tudi na Davidovem ranljivem egu. Brez Depeche Mode in brez zvestih oboževalcev ni bil Dave nič več kot zgolj kanal, ki je več kot uspešno kanaliziral vse kreacije, ki mu jih je pomolil pred nos Martin Gore; čustvenemu omahljivcu, kakršen pač je, so med drugim sporočale, da je njegova samouresničitev kljub vsem nakopičenim milijonom na ničli. Za velikanskim svetovnim uspehom rockovskega zvezdnika je stal potlačen moški, čigar zasebno življenje se je rušilo kot hiša iz kart. Propadel zakon in zapuščeni sin sta bila preveliko breme, ki ga tudi fanatične množice niso mogle olajšati. Selitev iz temačne Anglije, ki ga je očitno preveč spominjala na težko otroštvo in na najstniške napake, ki jih je ponavljal tudi v odnosu s prvim sinom Jackom, je obljubljala veliko, prinesla pa še več gorja. Tudi sonce in širina zvezdniškega Los Angelesa, v katerem se je zabarikadiral in v drugo poročil, mu nista prinesla miru in notranjega zadovoljstva. Prej narobe: vlogo odrešenika, ki jo je sam tako dobro igral med promocijo osmega albuma Depeche Mode, Songs of Faith and Devotion, je v njegovem zasebnem življenju igrala samo še obilna doza mamil in alkohola. Medtem ko je sam izoliran ležal na tleh kopalnice, je svet, ki se mu je še pred nekaj leti klanjal, poiskal nove idole. Tako je leta 1996 novica o prevelikem odmerku mamil, zaradi katerega so ga morali losangeleški reševalci kar trikrat oživljati, pristala na najbolj obskurnih straneh svetovnega časopisja.

Šele ko poznamo zapisana dejstva, lahko njegov prvi samostojni album umestimo v pravi in vsem razumljiv kontekst, ki se nanaša na Davidovo sedanje stanje duha in bivanja. Paper Monsters je namreč zbirka izpovednih pesmi o njegovih preteklih psihičnih in fizičnih vzponih in padcih, ki so povezani z odvisnostjo, propadlimi razmerji in duhovnim preporodom. Kajpak ni naključje, da je šele zdaj, po 23 letih stalnega članstva v Depeche Mode, končno zbral toliko poguma in samozavesti, da tudi sam pokaže, koliko glasbene ustvarjalnosti gnezdi v njem. Kozmopolitsko vzdušje New Yorka, kjer se je ustalil s svojo mlado družino (s tretjo ženo Jennifer ima hčerko in sina), prijateljska pomoč multiinstrumentalista Knoxa Chandlerja in producentske sposobnosti Kena Thomasa so pripomogli k temu, da Dave v svojih štiridesetih doživlja ne le zasebni, pač pa tudi glasbeni preporod, ki temelji na iskrenem poigravanju s preteklostjo in sedanjostjo. Nekajletna razdalja od življenjskih turbulenc, ki so mu sredi devetdesetih spodnesle tla pod nogami, je poskrbela za ironični pogled nazaj. Ta pride na albumu najbolj do izraza v živahni prvi pesmi Dirty Sticky Floor in v bluesovsko rockerski Bottle Living. Pomenljiva naslova obeh pesmi jasno pričata, da je Dave sposoben zdrave samokritičnosti brez odvečne patetike in pokroviteljskosti ozdravljenih odvisnežev. Kot je za VH1 povedal sam, obe pesmi utelešata njegovo zlobno plat, ki v njem še vedno od časa do časa živahno poskakuje, a se ji za zdaj uspešno postavlja po robu.

Album razkriva tudi njegovo izrazito spogledovanje z rockom in bluesom, ki ga glede na Davidovo glasbeno preteklost marsikdo nemara ni pričakoval; spretno je ugneteno v sintetizirano zvočno testo, kakršnega smo že vajeni pri Depeche Mode. Tako pridobljeno sanjavo ambientalno razpoloženje in besedila, v katerih se zrcalijo Gahanova vsakdanja razmišljanja o ljubezni, rojstvu, odnosih in predvsem o malem človeku in njegovem notranjem vesolju, kažejo na Davidovo čustveno plat, ki je bila vsa ta leta skrita za mačistično podobo pristnega stadionskega kralja popa. Zdaj, ko je opravil s strahovi in papirnatimi pošastmi, ki so več kot tri desetletja zakrivale njegovo pravo naravo, je David Gahan pripravljen zaživeti tudi novo glasbeno življenje. Depeche Mode seveda ostajajo. Toda Dave je sam sebi dokazal, da lahko na glasbenem zemljevidu obstaja in preživi tudi brez njih.

Marta Pirnar