Datsuns

Z riti sveta

Vroča, mladostniška novozelandska rockovska skupina Datsuns je po šestih letih piljenja parafraz in preobračanja zgodovinskih rockovskih fraz uresničila rock and roll sanje: igrati, uživati, potovati! Zadnji dve leti so preživeli na (novozelandskih, avstralskih, ameriških, evropskih, japonskih) turnejah ter ob singlih, izdanih pri lastni založbi Hellsquad, predstavljali lanski prvenec, ki je izšel pri založbi V2, prav kmalu pa bo izšel nov, drugi album, saj snemanje poteka ravno v teh avgustovskih dneh.

Ob srečanju s pevcem in basistom Dolfom De Datsunom zgodaj spomladi je bilo več kot očitno, da mu je v veliko veselje posedati v mirnem kotičku, a ne mirnem kotičku za pogovor! Zraven, na tihem dvorišču kluba New Age pri Trevisu, je mirno stal njegov premikajoči se dom na kolesih, v katerem je preživel zadnji dve leti.

Všeč mi je prostor, kjer smo, ker je miren. Lahko se bom naspal na avtobusu, saj se ne bomo gugali. Ko se ustavimo, je super.

Kako prenašaš neprekinjene turneje?

Jasno mi je, zakaj so ljudje postali odvisni od mamil. Zbudiš se popoldan in si rečeš: »Uh, zopet nastopam! Vzel bom malo speeda ali pa koke, da prenesem ta tempo.« In potem je naenkrat štiri zjutraj in ne moreš spati. Ljudje gredo na takšni poti hitro navzdol. Nisem takšen, samo pijem! V letu dni smo naredili 200 koncertov, naša filozofija je, da mora biti vsak koncert dober, tudi za dva človeka. Vse moramo dati od sebe. Rad to počnem, srečen sem, pogrešam pa družino, težko je biti v razmerju, a saj smo mladi.

Ali ste se premaknili z Nove Zelandije v London, zaradi kariere?

Ne živimo v Londonu! Živimo na avtobusu, vse stvari imam v kovčku. Razlog za odhod v London je bilo drago potovanje iz Avstralije v ZDA. Našli smo cenejšo pot. Za malo denarja smo šli prek Londona. Tam smo zaigrali štiri koncerte, nato so nas povabili na John Peel Sessions, to je bilo neverjetno. Za povabilo sem zvedel ob treh zjutraj. Vse sem zbudil, kar verjeti niso mogli. Potem smo naredili zelo uspešno ameriško turnejo in se vrnili v London, kjer smo imeli koncerte z rojaki D4. Koncerti so bili odmevni, vsak je bil večji, a v London nismo šli delat kariere. Nismo karieristi! Zavedamo se posla in vodimo lastno založbo Hellsquad. Vse se začne in konča pri nas. Nikogar nam ni treba spraševati, kaj in kako.

Že, ampak veliko ljudi po založbah nima pojma o glasbi.

Ja, to pa ja. Če veš, zakaj in kaj počneš, jim takrat, ko te najdejo, brez težav rečeš: »Tako želimo početi stvari!« Ko so nas založbe opazovale, so ugotovile, da imajo opravka z bendom, ki ima vse, in da se z nami ne morejo igrati. Ko se poročiš z založbo, postanejo stvari čudne. Najti moraš pravega človeka, ki bo sodeloval pri realizaciji tvoje vizije.

Prihajate iz majhnega mesteca na Novi Zelandiji, ki je iz naše perspektive na koncu sveta.

Na začetku vsakega koncerta povemo, da smo z riti sveta, blizu Antarktike. Življenje na otoku, v majhnem mestu, ti da občutek ... ne izolacije, ampak ... daleč stran si. Ni veliko klubov, po katerih bi igral, zelo težko je narediti velik korak.

Nova Zelandija je znana po indie pop produkciji založbe Flying Nun. Ali mlajša generacija spremlja rock and roll bende, kot je vaš ali D4?

Od poznih osemdesetih let je na Novi Zelandiji vedno obstajala garažna scena. Ljudje izdajajo male plošče, nastajajo garažni bendi v stilu The Cramps. V glavnem se igra pred prijatelji, naslednji večer nastopa kdo drug in vsakdo pride. Ne gre za veliko sceno, nekaj sto ljudi, gre bolj za to, da ljudje hodijo ven.

Ali ste pričakovali, ko ste ustanovili bend v srednji šoli, da bodo za vas trdili, da igrate rock sedemdesetih let na sledi Led Zeppelin in AC/DC?

Začeli smo brez določenega cilja. Učili smo se igrati in preigravali smo poprockovske komade. Bistvo punkovske ideje je, da lahko igraš, četudi ne znaš. Lahko si v bendu, če se tako odločiš. Torej, smo samo igrali in celo mislili, da zvenimo dobro. Bila je duša, a bili smo res zanič. Ni bilo benda, po katerem bi se zgledovali. Temu smo takrat, leta 1995, rekli punk rock, čeprav nismo bili nikoli punkrockovski bend. Zmeraj smo radi delali godbo z močno pop barvo. Gre za fuzijo neposrednega punka z digresijo fraz in soliranj hard rocka. Bolj hodimo po zvok sedemdesetih, bolj odkrivamo blues. Dozdeva se mi, da današnji bendi bolj snemajo plošče in delajo videospote, manj pa igrajo glasbo. Mi pa igramo glasbo, delamo glasbo, ki jo želimo predstaviti. Ko igraš na odru, si pred publiko, nič se ni izgubi. Glasba ne pripada plošči, ne pripada spotu, ampak je neposredna. Lahko jo vidiš, občutiš, lahko jo slišiš, zavohaš - in ničesar ne izpustiš.

Za The Vines trdiš, da so studijski bend, za vas pa, da ste živ, koncerten bend. Ali se počutiš kot del nove rockovske revolucije?

Ta nova rockovska revolucija je eno navadno bruhanje. To je samo magnet, kako prodati čim več izvodov časopisa. Nujno je nekaj poimenovati, da bi ljudje razumeli in sprejeli. Vse skupaj je preprosteje. Samo pogledati moramo, kje so vsi ti bendi zrasli, kako so prišli, do koder so prišli ... Večina teh bendov, naj jih imenujemo novi rockovski bendi ali kakorkoli, delajo že vrsto let in se želijo zabavati ter ustvarjati glasbo, nasprotno plesni pop glasbi.

Vendar pa nekdo na to le opozori ...

Seveda, mediji! A to ni revolucija! Bende moraš poiskati. Veliko neodvisnih založb izdaja rock and roll, veliko klubov počne takšne stvari. Treba je pogledati čez lestvice Top 20 ali Top 40.

Ali opaziš kakšne povezave med medijskimi floskulami o tako imenovani »novi rockovski revoluciji« in grungem v devetdesetih letih?

Isto je ... a je tudi razlika. Ne gre za produkcijsko verigo! Grunge je nastal kot odgovor na brutalni rock osemdesetih let, radijski fani so ga zagrabili. Bendi, kot so White Stripes, rastejo in imajo dobre pesmi, delajo albume, kot si želijo, a radio, ki si želi potratne produkcije, jih ne predvaja.

In vendar so ljudje, ki si želijo takšne glasbe. White Stripes so prodali več kot milijon albumov. Ne vem, koliko vi prodate, a publika za tovrstno godbo - kot kaže - obstaja.

Količina medijskih reakcij, ki smo jih dobili z The Strokes, White Stripes in The Hives, ni primerljiva s prodajo albumov skupin, kot so 3 Doors Down ali Nickelbeck in podobne, ki so prodale več kot deset milijonov plošč. Nisem jezen, saj me ne zanima prodaja, a razlika je v radijskem predvajanju. Natisnili smo tisoč izvodov vsakega singla, in ko smo jih prodali, sem bil začuden. Danes prodamo veliko več, a še vedno vem, da počnemo prav. Pred kratkim smo dobili zlato ploščo na Novi Zelandiji, prodali smo 7500 izvodov, to ni pravzaprav nič, a meni veliko pomeni.

Vseeno, imate zlato ploščo, tega si pred leti niste mogli predstavljati.

Točno, a še vedno neverjetno. Ne zanima me prodaja plošč, ampak pisanje pesmi. In dobri koncerti. Podobno, kot je bilo z grungem v Seattlu na začetku in s podobnimi pojavi v drugih mestih. Šlo je zgolj za sceno. Izdajale so se plošče, stvari so postajale večje in večje. Veliko pozornosti je v tem trenutku usmerjeno na Detroit, kjer imajo nekaj skupnega: v Detroitu nimajo česa početi. Super ljudje, zanič mesto. Ljudje samo ustvarjajo glasbo in visijo skupaj. Ker so naokrog dobri bendi, si želiš tudi ti imeti super bend. To pomeni, da je scena dobra. Razburljiv čas, ni kaj.

BIGor v družbi z Aleksandrom Dragašom