Letnik: 2003 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: David Evans

Kozmična Amerika

Memphis in blues (2. del)

Predavanje z izvirnim naslovom Memphis and the blues, ki ga je imel David Evans na festivalu Druga godba 2003.

Brez dvoma je bil blues v Memphisu v poznih tridesetih letih zelo raznovrsten, toda glasbeniki, ki so želeli snemati, so morali po navadi oditi v Chicago. Leta 1983 so Beale Street prenovili kot glasbeno destinacijo za turiste in meščane. Počasi se je zabava na tej ulici osredotočila na bluesovsko glasbo. Čeprav se večina izvajalcev, ki zdaj nastopajo na Beale Streetu, v memphiški črnski skupnosti ni potrdila, je prerod bluesa v mestu tudi domačim glasbenikom prinesel večje možnosti za razširitev občinstva. Zunaj Beale Streeta v nekaterih memphiških soseskah še delujejo klubi, v katerih je mogoče slišati avtentični blues.

Med njimi je bil pianist Peter Chatman, ki je odšel ob koncu tridesetih let. Gramofonsko kariero je začel v Chicagu leta 1940 in kmalu postal znan kot Memphis Slim. Med črnskim ameriškim občinstvom je ostal priljubljen še v petdesetih letih. Po evropski turneji s festivalom American Folk Blues v zgodnjih šestdesetih letih se je preselil v Pariz, tam preživel naslednjih petindvajset let in posredoval zvok memphiškega bluesa po vsej Evropi.[1] V štiridesetih letih so se v Ameriki zgodile pomembne družbene spremembe, ki so močno vplivale na memphiški blues. Glavni dejavnik je bila vključitev ZDA v drugo svetovno vojno. Vojna je zmotila glasbeno dogajanje, saj so mnogi glasbeniki zaradi vojaške službe zapustili Memphis in okolico. Toda v širšem pogledu so vojaške dejavnosti pospešile migracije s podeželja v mesta. Memphis je bil proizvodno, skladiščno in distribucijsko središče za vojaško opremo, v bližini je bilo tudi vojaško oporišče. Dobro plačana dela v mestu so privabila mnogo mladih delavcev s podeželja. V istem času se je poljedelstvo vse bolj mehaniziralo, zato je bilo vse manj potreb po spolovinarjih in obiralcih bombaža. Ob sodelovanju v vojaških dejavnostih so se temnopolti Američani tudi zavedeli rasne neenakopravnosti na podeželskem jugu. Mnogi nekdanji vojaki, ki so se po vojni vrnili na plantaže, se niso več mogli sprijazniti s takim življenjem, zato so odšli v mesta, med drugim v Memphis.

Tudi bluesovska glasba je v letih po drugi svetovni vojni doživela spremembe. Najpomembnejša med njimi je bila elektrifikacija kitare, ki je s tem dobila glasnejši in agresivnejši zvok. Ta novost je vlila solističnemu ljudskemu bluesu novo življenje in hkrati omogočila kitari konkurenčnost z drugimi glasnimi instrumenti v ansamblih. Tako je lahko postala vodilna v skupini petih ali več glasbil. V drugi polovici štiridesetih let so se v večini ameriških mest razcvetele neodvisne gramofonske družbe. Te družbe so dokumentirale nove zvoke bluesa in drugih zvrsti regionalne ter iz ljudskih oblik izpeljane glasbe. Memphis je svoj snemalni studio dobil dokaj pozno, toda leta 1950 je Sam Phillips, radijski tehnik, ki se je nekaj let pred tem preselil v mesto iz severozahodne Alabame, odprl Memphis Recording Service. Posnel je veliko različnih vrst bluesa, ki so ga izvajali memphiški glasbeniki, od katerih so se mnogi šele malo pred tem priselili v mesto, in prodajal posnetke gramofonskim družbam, ki so imele sedeže v Chicagu in Los Angelesu. Ko je nekaj njegovih posnetkov doseglo uspeh, je Phillips leta 1952 sklenil ustanoviti lastno založbo plošč, Sun Records. V Memphisu sta se mu kmalu pridružili družbi Duke in Meteor Record Company. Skupaj so začele znova širiti zvok memphiškega bluesa po vsej črnski skupnosti v ZDA. Končna sestavina vnovične uveljavitve memphiškega bluesa je bil pojav »črnskega radia«. Leta 1949 je memphiška radijska postaja WDIA v obupanem poskusu, da bi pridobila več poslušalcev in se tako izognila finančnemu polomu, spremenila programsko politiko in začela oddajati nastope afroameriških glasbenikov, ki so živo izvajali bluesovsko in gospelsko glasbo, hkrati pa je predvajala tudi posnetke tovrstne glasbe, ki so jih izdajale neodvisne glasbene založbe. S 50.000-vatnim oddajnikom je postala najuspešnejša radijska postaja v mestu in na vsem srednjem jugu; bahala se je celo, da dosega vse črnsko prebivalstvo Združenih držav Amerike. Tudi druge memphiške radijske postaje so hitro začele predvajati več črnske glasbe; na začetku petdesetih let pa so odkrile, da to glasbo poslušajo tudi belci. Srečanje z njo je kmalu globoko vplivalo na glasbo, ki so jo izvajali mladi belski glasbeniki, in ta vpliv je povsem spremenil razvoj ameriške in svetovne zabavne glasbe.

Chester Burnett, bolj znan kot Howlin' Wolf, se je rodil leta 1910 na misisipijskem podeželju; v tridesetih in zgodnjih štiridesetih letih je izvajal ljudski blues. Po vojaški službi se je vrnil v Misisipi in Arkansas, delal na kmetijah in se ukvarjal z glasbo, konec štiridesetih let pa je živel v West Memphisu v Arkansasu, na drugi strani reke Misisipi. Kmalu je začel nastopati na lokalni radijski postaji in snemati za Sama Phillipsa. Na predavanju smo poslušali skladbo Crying at Daybreak iz leta 1951.[2] Howlin' Wolf je imel že več kot štirideset let, ko je začel snemati. Mlajši priseljenci niso bili tako zakoreninjeni v podeželskem bluesu in so bili bolj pripravljeni na oblikovanje povsem urbanega bluesovskega zvoka. Little Junior Parker, rojen leta 1931 v Misisipiju, se je v zgodnjih petdesetih letih učil pri Howlinu Wolfu. Evans je na predavanju vrtel Parkerjev posnetek Mystery Train iz leta 1953 za Sun Records. V posnetku Parkerjeve orglice zamenja saksofon. Mesto izpodriva podeželje.

Najbolj urbana zvrst bluesa je temeljila na vodilni kitari, ki je igrala v jazzovsko obarvanem slogu ob spremljavi velikega orkestra, ki je vključeval pihalno sekcijo. Vodilni predstavnik tega sloga je bil B. B. King. Rodil se je leta 1925 v Misisipiju in se kmalu po drugi svetovni vojni preselil v Memphis. King je pilil pevsko in kitarsko znanje s tedenskim nastopanjem v Palace Theatru na ulici Beale; nastopal je z orkestrom poklicnih glasbenikov v popolni zasedbi. Vodil je tudi oddajo na radijski postaji WDIA in v njej igral živo glasbo ter predvajal plošče. Ko je v zgodnjih petdesetih letih uspel s svojimi ploščami, je lahko orkester Palace Theatra odpeljal s seboj na turneje. Kot primer smo v klubu Gromka slišali 3 O'clock Blues, prvo veliko Kingovo uspešnico iz leta 1951. Po drugi svetovni vojni je Amerika uživala obdobje velikega razcveta in celo mladostniki so imeli nekaj denarja za zapravljanje. Pevci in glasbeniki so začeli osvajati to novo občinstvo. Mladi mož Ike Turner je vodil glasbeno skupino iz Clarksdala v Misisipiju, ki se je imenovala Kings of Rhythm in jo je sestavljalo šest srednješolskih maturantov. Leta 1951 so prišli v Memphis, da bi snemali za Sama Phillipsa. Eden od posnetkov je bil Rocket 88 s tematiko vožnje z avtomobilom, pijače in zabave, vse skupaj ob plesnem ritmu, ki naj bi ugajal mladim ljudem. Pel je saksofonist Jackie Brenston. Nekateri imajo to pesem za prvi rokenrolovski posnetek.

V zgodnjih petdesetih letih so mladi belci v Memphisu in celo na okoliškem podeželju poslušali blues na juke-boxih in po radiu. Kmalu so nekateri poskušali izvajati to glasbo, kombinirali so jo z vplivi countryja. Elvis Presley se je rodil leta 1935 v Tupelu v Misisipiju in leta 1948 s starši prišel v Memphis. Njegov družinski izvor in družbeni status sta bila zelo podobna kot pri mladih črnskih priseljencih, le da je bil belec. Začel se je zanimati za bluesovsko glasbo in leta 1954 je snemal za Sama Phillipsa; ta je v tistem času intenzivno iskal belega pevca, ki bi lahko ujel občutek črnske glasbe. Ena od skladb, ki jih je Presley posnel za Sun Records leta 1955, je bila njegova priredba pesmi Mystery Train, ki jo je Little Junior Parker posnel dve leti pred tem. Pesmi kot Rocket 88 in Mystery Train so označevale začetek rokenrola in usmeritev zabavne glasbe predvsem na odraščajočo mladino. Toda do zgodnjih šestdesetih let je rokenrol postal bolj sofisticiran in se je oddaljil od temeljev - memphiške glasbe. Sredi šestdesetih let pa so britanske rockovske skupine kot The Beatles in Rolling Stones reciklirale memphiški blues in rokenrol ter ju predstavile ameriškemu občinstvu kot nekaj novega. Toda medtem se je memphiški bluesovski zvok razvijal naprej. Do konca petdesetih let so v zvok urbanega bluesa vključili električni bas in električne klaviature. Skupina mladih memphiških glasbenikov, Booker T. and the MG's, je izvajala te zvoke za novo družbo, ki se je imenovala Stax in je začela delovati na začetku šestdesetih let v preurejenem gledališču v črnski soseski. Ta skupina je uveljavila klasično instrumentacijo električne kitare, električnega basa, električnih orgel in bobnov, ki jo lahko slišite na mnogih memphiških bluesovskih ploščah iz šestdesetih let. Skupina je bila pomembna tudi zato, ker je bila rasno mešana. Evans je za predavanje izbral prvo uspešnico Green Onions iz leta 1962.

Memphiški bluesovski glasbeniki so v šestdesetih in sedemdesetih letih uporabljali instrumentacijo skupine Booker T. and the MG's kot jedro, ki so mu navadno dodajali pihalno sekcijo. Ta je izvajala kratke pulzirajoče fraze, sami pa so peli v emocionalnem slogu pod vplivom gospela. B. B. King, ki je bil sam nekoč gospelski pevec, je že prej izvajal blues v tem slogu. V šestdesetih letih je ta slog postal znan kot »soulovski blues«. Albert King, ki je trdil, da je sorodnik B. B. Kinga, je v šestdesetih letih naredil več takšnih posnetkov za družbo Stax. Na predavanju smo slišali njegovo skladbo Personal Manager iz leta 1967, zaigrano v »soulovsko-bluesovskem« slogu.

Medtem ko se je rokenrol v tem obdobju oddaljeval od zvoka memphiškega bluesa, afroameriška glasba tiste dobe pa se je razvijala v »soulovski« zvok, se je hkrati tudi znova obudilo zanimanje za starejše bluesovske sloge. Spet so izdali zgodnje bluesovske plošče iz dvajsetih in tridesetih let, nekatere glasbenike, ki so snemali v tistem času, so znova odkrili in jih znova posneli, nekatere druge starejše glasbenike pa so posneli prvič. Bluesovski raziskovalec Samuel Charters je v poznih petdesetih letih prišel v Memphis in znova odkril Furryja Lewisa, Gusa Cannona (znanega po skupini Cannon's Jug Stompers), Willieja Boruma ter Willa Shada in Charlieja Bursa iz Memphis Jug Banda. Na začetku šestdesetih let so v Memphisu na novo odkrili tudi častitega Roberta Wilkinsa in Bukko Whita.[3]

Stax Records in druge družbe, ki so dosegle uspeh s soulovskim bluesom, so sredi sedemdesetih let, ko se je okus občinstva obrnil proti diskoglasbi, bankrotirale. Takrat so mnogi vnovič odkriti starejši glasbeniki pomrli. Celo Elvis Presley je umrl leta 1977, in videti je bilo, kot da umira tudi memphiška bluesovska scena. V resnici pa je živela naprej, vendar na »undergroundovski« način, v majhnih krajevnih klubih, brez podpore gramofonskih plošč in koncertov. Kmalu po prihodu v Memphis leta 1978 je Evans začel snemati značilne ansamble na sodobnem bluesovskem prizorišču. Večina teh glasbenikov je v mestu nastopala od poznih petdesetih ali zgodnjih šestdesetih let, vendar dotlej niso nikoli snemali. Elemente podeželskega ljudskega bluesa so spajali z urbanimi električnimi in soulovskimi bluesovskimi slogi in tako ustvarjali vznemirljiv nov slog. The Fieldstones so nastali sredi sedemdesetih let iz stalne zasedbe in gostujočih glasbenikov ansambla, katerega vodja je malo pred tem umrl. Na pevca in bobnarja Joeja Hicksa je pred njegovo preselitvijo v Memphis vplivala misisipijska glasba piščali in bobnov. Dva kitarista sta dodala zvok, ki mu lahko sledimo do kitarskih duetov v dvajsetih letih. Evans je zavrtel njihovo izvirno pesem I'm in Trouble iz leta 1982.

The Hollywood All Stars so bili druga skupina, katere člani izhajajo iz iste memphiške soseske. Večina se jih je rodila v majhnih mestih zunaj Memphisa, v katerega so prišli kot mladeniči. Njihov zvok vključuje dva saksofona v slogu soulovskega bluesa. V zadnjem delu Evansovega predavanja smo slišali izvedbo pesmi Gambler's Blues iz leta 1984, katere izvirni posnetek je naredil B. B. King.

Leta 1983 so Beale Street prenovili kot glasbeno destinacijo za turiste in meščane. Počasi se je zabava na tej ulici osredotočila na bluesovsko glasbo. Čeprav se večina izvajalcev, ki zdaj nastopajo na Beale Streetu, v memphiški črnski skupnosti ni potrdila, je prerod bluesa v mestu tudi domačim glasbenikom prinesel več možnosti za razširitev občinstva in več krajev, kjer so lahko nastopali. Zunaj Beale Streeta v nekaterih memphiških soseskah še delujejo klubi, v katerih je mogoče slišati avtentični blues. Vitalnost memphiške bluesovske scene tudi še naprej bogatijo priseljenci z okoliškega podeželja. Robert Belfour, rojen leta 1940, se je priselil v Memphis leta 1968 iz bližnjega naselja Red Banks v Misisipiju in prinesel s seboj zvok tradicionalnega misisipijskega ljudskega bluesa. Evans je predstavil posnetek pesmi Old Black Mattie iz leta 1994 in posebej opozoril na zadnji zvočni primer, ki ponazarja spoj preroda in tradicionalnih elementov v današnjem memphiškem bluesu. Keith Brown je mlad glasbenik, ki se je rodil v Memphisu. Ima diplomo iz zgodovine z memphiške univerze in izkušnje pri delu z računalniki. Vendar se zaradi družinskih korenin čuti osebno navezanega na zgodnji ljudski blues Memphisa in Misisipija. Ta čas dela v Franciji kot poklicni glasbenik, vidite pa ga lahko tudi v novem filmu Wima Wendersa z naslovom The Soul Of A Man, v katerem igra Skipa Jamesa. Evans je predavanje sklenil z Brownovo izvirno skladbo Got to Keep Moving, ki jo je navdahnil Furry Lewis, Keith Brown pa jo je izdal na drugi zgoščenki leta 2000. Glasbeniki kot Keith Brown nadaljujejo tradicijo memphiškega bluesa v enaindvajseto stoletje in prinašajo njegov zvok novim občinstvom po svetu. Največ posnetkov bluesa iz Memphisa boste našli v katalogu založbe Document (document-records.com).

David Evans, memphiška univerza

prevod: Lojze Javornik; priredba: Jane Weber


[1] Na Evansovem predavanju smo slišali skladbo Empty Room Blues z ene zgodnjih plošč Memphisa Slima iz leta 1940. Slim je leta 1968 nastopil v Ljubljani in tedaj zaigral skladbe: Every Day I Have The Blues, I'm Lost Without You, I'm A Lonesome Traveler, 3 and 1 Boogie, Christina, Baby Please Come Home, Freedom, Rockin' The House, Bye Bye Blues ter All By Myself.

[2] Ansambel igra ponavljajoč se motiv v slogu misisipijskega ljudskega bluesa, toda kitara in orglice so priključene na električni ojačevalnik. Ta bluesovski zvok je zlasti ugajal priseljencem s podeželja, ki so si tako kot Howlin' Wolf poskušali ustvariti novo življenje v mestih. Glasbenik je kmalu zapustil Memphis in se preselil v Chicago ter postal ena vodilnih osebnosti pri razvoju tamkajšnje bluesovske scene v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. (Primer 10: Howlin' Wolf, Crying at Daybreak, 1951.)

[3] Večina navedenih glasbenikov je naredila pomembne nove kariere, posneli so nove plošče ter nastopali v klubih in na koncertih. Zdaj jih je poslušalo predvsem belo občinstvo, ki ga je blues zanimal kot ljudska glasba in del ameriške glasbene dediščine. Na predavanju smo slišali posnetek Furryja Lewisa: Judge Boushay Blues iz leta 1959. Lewis je do smrti leta 1981 posnel veliko plošč in pogosto nastopal na festivalih v Memphisu, na katerih so še danes dejavni mnogi njegovi glasbeni učenci z našim koncertnim znancem Stevom Jamesom na čelu.