Fat Cat Records

Založniške tegobe

Medtem ko velike, v korporacije združene založbe bijejo plat zvona in trdijo, da zaradi presnemavanja zgoščenk in pretakanja datotek MP3 prek interneta grozi propad glasbene industrije, kot jo poznamo, majhne, neodvisne založbe z entuziazmom do glasbe ohranjajo potrebno ljubiteljsko bazo. Prvih šest let delovanja je angleška založba Fat Cat kronala z objavo dvojne pregledne zbirke Branches And Routes.

Večino neodvisnih gramofonskih založb, ki so nastale po letu 1977 v Angliji, torej kmalu po punkovski eksploziji, in nekaj kasneje še v Združenih državah ob pojavu hard core punka, so ustanovili sami glasbeniki in ljudje s scene. Tisti, ki so bili blizu dogajanju, ki so ga pozorno spremljali in poznali.

Če preskočimo natanko 20 let, se v središču Londona iz ljubiteljske trgovine s ploščami rodi založba Fat Cat. Izhodišča so do potankosti enaka. Njihovi zametki segajo v začetek devetdesetih let, ko v londonskem primestju Crawley nekaj navdušencev odpre trgovino s ploščami, to dejanje pa je posledica spremljanja elektronsko plesne scene v Detroitu in Chicagu. Ko se preselijo v turistično središče Londona, Covent Garden, si kljuko temnega kletnega prostora podajajo Jeff Mills, Juan Atkins, Andy Weatherall. Dober glas se širi ne le po britanskem otočju, temveč daleč stran. Tudi zato, ker je trgovina postala nekakšna postojanka in točka srečevanja ter izmenjave zamisli. In ni bilo pomembno, ali si bil že priznan in zveneč ustvarjalec elektronske scene ali le kupec plošč – da si se le enako navduševal nad novostmi v glasbi.

Založba Fat Cat uradno nastane avgusta leta 1997. Relativni uspeh prvih plošč jih opogumi, da zaprejo trgovino in se neposredneje vključijo v posredovanje glasbenih dobrin. Začasni prostor dobijo pri neodvisni založbi One Little Indian, ki rentabilno posluje predvsem zaradi Björk. Naslednje leto jim prav ona dovoli uporabo pesmi All Is Full Of Love, ki jo Fat Cat dajo v remiks nemškemu duu Funkstorung in objavijo na maksi singlu. Še danes pri Fat Cat ohranjajo format vinilne plošče. Eden od ustanoviteljev založbe, Dave Howell, po elektronski pošti pojasnjuje: »Vinil je krasen format in ponuja precej boljšo kvaliteto zvoka kot CD. Je pa res, da je z vinili vse težje, ker se trg resnično manjša, a mi vseeno nadaljujemo. Nekatere izdaje na singlih so povezane z izdajo albuma in so del marketinške strategije, a večina je pravzaprav posebnih izdaj izvajalcev, ki jim nismo objavili albuma. Ne zato, ker jim ne bi želeli izdati velike plošče, ampak preprosto ne moremo objavljati tolikšnega števila albumov. Singli so torej nekakšna kompromisna rešitev, hiter odgovor na vso dobro glasbo, ki prihaja k nam.«

Björk je bila posredno kriva še za en prelomen trenutek v kratki zgodovini Fat Cat. Ne le, da je usmerila njihovo zanimanje tudi izven strogo elektronske in eksperimentalne glasbe, ampak so njene zveze izkoristili za didžejevsko gostovanje na Islandiji; takrat so po naključju spoznali tedaj povsem neznano skupino Sigur Ros. Takoj podpišejo snemalno pogodbo. Že prvi album je bil zadetek v polno.

Ni prvič, da je majhna, neodvisna založba ob nenadnem »uspehu« katerega od varovancev stopila na pot brez vrnitve. Nova organizacija dela, iskanje zunanje denarne pomoči in posledično izguba avtonomije so stvari, ki so najprej načele harmonijo odgovornih oseb, kasneje pa se je izgubil začetni entuziazem, zamenjal ga je preprost materialni izračun.

Ko so se Sigur Ros navkljub vabljivim ponudbam odločili ostati pri Fat Cat, se je morala spremeniti organizacija založbe. Ni bil več dovolj le en računalnik, ki si ga je delilo pet zaposlenih. Večji, samostojni prostor so zaposleni pri Fat Cat našli v Brightonu, morda tudi zato, da bi ubežali hrupu, ki so ga povzročili Sigur Ros. »Ne, to ni imelo prav nič opraviti s Sigur Ros,« pravi Dave. »Iz Londona smo se preselili zaradi finančih razlogov. V Brightonu smo našli krasen delovno-bivanjski prostor, pisarna v pritličju, dve spalnici nad tem. Če bi si tak prostor želeli v Londonu, bi bil nekajkrat dražji, za nas nedosegljiv. Istočasno je tu podnebje bolj zdravo in atmosfera mirnejša v primerjavi z gnečo v Londonu.«

Fat Cat ostaja informacijska točka tistih, ki jih ne zanima zgolj glasba velikih medijev. Ne le, da se v njihovem katalogu nabira nadvse raznolika glasba, ki bi ji težko našli skupni imenovalec, tisti višek, ki iz kateregakoli razloga že ne izide na ploščah, dajejo v posluh na spletni strani v »demo« kotičku v formatu MP3. Podobno se javno lahko izkažejo amaterski remikserji in ponujajo svoja videnja izbranih skladb iz kataloga Fat Cat na strani www.e-rmx.com.

Še vedno ostane »prava«, klasična založniška dejavnost. Ker si je založba z izbranim okusom ustvarila trden krog ljubiteljev, se jim ni bati nevarnosti, ki pesti korporativne združbe. Ni jim potrebno žugati tistim, ki presnemavajo CD na CDR, niti tistim, ki pretakajo MP3 datoteke prek svetovnega spleta. Uspeha založbe Fat Cat pač ne moremo meriti v milijonih prodanih plošč, so pa dokaz (k sreči eden od mnogih), da se s pravilno politiko, podporo, znanjem in poznavanjem glasbe vedno najde dovolj ljubiteljev, ki bodo zbirko gradili na originalnih zgoščenkah in vinilkah. Ne zato, ker presnemavanje »ubija« glasbo, temveč ker podpirajo početje nekega izvajalca brez vsiljenih floskul.

»To je res težko oceniti,« ni povsem prepričan Dave ob trditvah, da pečenje zgoščenk in pretakanje datotek MP3 zmanjšuje prodajo plošč. »Ampak istočasno razmišljam, da veliko ljubiteljev želi pravi, končni, fizični izdelek, posebej, če v to vložiš trud in čas, če narediš lep ovitek, dodaš spremno besedo, torej če ponudiš celoten izdelek in če ponudiš glasbo najboljše kvalitete (MP3 se pač ne more primerjati s kvaliteto zvoka na vinilu). Čeprav tudi mi ponujamo glasbo v obliki MP3 na naši spletni strani, nismo popolnoma proti temu. Nekako verjamem, da bodo ljudje na ta način našli nekaj, kar jih zanima, in če jim je glasba res všeč, bodo šli ven in kupili ploščo. Tako sem, mimogrede, tudi sam odkril veliko zanimive glasbe.«

Ob šesti obletnici založbe se je nabralo dovolj raznovrstnega gradiva, da so le z enim posnetkom vsakega izvajalca zapolnili dvojni retrospektivni CD. Branches and Routes ni le vodnik okusa in zanimanja odgovornih pri Fat Cat, je odlična zbirka glasbe, kakor se dogaja danes. Večinski del še vedno zajema elektronska eksperimentalna veja, prej industrijsko hrupna kot rejvarsko plesna. Pa vendarle, aktualni albumi založbe Fat Cat kažejo na njihova vse širša zanimanja. Na eni strani so tu postrockovski derivati, v prvi vrsti newyorški orkester HiM z albumom Too may in high places are now well, ki širi meje »žanra« proti svetovni glasbi. Po drugi strani se bristolski Crescent ne premaknejo iz skrajne melanholije, neizživetosti, ki meji na boleč brezup. Tako globoko depresivne, namerno razglašene in navidezno brezbrižne plošče, kot je njihova By The Roads And Fields, nisem slišal že leta. Zato pa Party Of One držijo rockovsko ravnotežje in se z lo-fi estetiko in politično nekorektnostjo odzivajo na aktualne svetovne dogodke. Na album Caught The Blast je že vtisnjena pesem Baghdad Boogie, tudi Belgrade Send Its Regards je lahko le posmehljiv komentar na ameriško samopoveličanost.

Medtem ko so Mute, Beggars Banquet, 4AD in druge, ki so na Otoku utirale pot neodvisnemu založništvu pred dobrimi dvajsetimi leti, zaspale na lovorikah, odgovornim pri Fat Cat še zdaleč ni zmanjkalo začetnega poleta. Izgovor, da zmanjkuje sveže in razburljive glasbe, ni več mogoč.

Janez Golič