Mladi slovenski jazz

Sintagma iz naslova se bo gotovo marsikomu zdela za lase privlečena, pa vendar ni tako, saj je v zadnjih letih opaziti številne pozitivne premike, ki kažejo na revitalizacijo mladih jazzovskih glasbenikov ter na ustvarjanje (morda počasno, a vendarle) precej heterogene in kakovostne scene. V Ljubljani, denimo, delujejo številni klubi, v katerih se »prakticira« jazzovsko muziciranje, tako na spontanih sessionih kot na koncertih že izoblikovanih zasedb. Poleg jazz kluba Gajo in Sax puba so se v zadnjih letih uveljavili še nekateri ljubljanski prostori, dovzetni za jazz, kot sta na primer Orto Klub in Gromka (pri slednji mislim na sredine impro večere).

Da je scena dovolj živahna in da je kvantiteta (zasedb, prizorišč, projektov, novih zasedb, ustvarjalnih osebnosti in tako naprej) obrodila kvaliteto, dokazuje izid kar nekaj domačih diskografskih novosti, večinoma prvencev, ki presenečajo z dorečenostjo, interpretacijsko kompetenco ter s svežino idej. Posebej pohvalno je, da je precej albumov izšlo v samozaložbi ter da so se glasbeniki velikokrat pomudili tudi pri privlačni vizualni plati teh izdelkov.

Kratek prelet diskografskih izidov bom začel s precejšnjim presenečenjem, prvencem How About That!? (Kuhna, 2002) Roberta Jukiča. Presenečenje izhaja iz dejstva, da se ta glasbenik, kljub bogatim izkušnjam, doslej ni preizkušal v jazzu. Jukič je bil namreč član številnih pop in rock zasedb, ki pa so od jazzovskega občutja in mišljenja oddaljene nekaj svetlobnih akordnih gruč stran. Jukičev album preseneča tudi zaradi tega, ker je avtor električni basist; namesto da bi, po pričakovanju, zabredel v kakšen novodobni virtuozni »fashion« fusion, je s številnimi sodelavci ustvaril izrazito pihalsko orientiran izdelek. How About That!? je zelo dober, na trenutke navdušujoč album, na katerem se Jukič predstavlja kot glasbenik z dobrim posluhom za svež in moderen zvok, ki pa se vendarle navezuje na častitljivo jazzovsko tradicijo. Od žlahtnega zvoka New Orleansa do razkošnega, polnega zvoka mini big banda ter tja do drznega poigravanja in preizkušanja svobodnejših oblik. Nedvomno k temu izdatno pripomore zasedba večinoma v tujini študirajočih glasbenikov, med katerimi je tudi Izidor Leitinger, sicer vodja big banda Fool Cool Jazz Orchestra, ki je letos prav tako objavil album. Jukičeva zasedba je letos nastopila na festivalu Udine Jazz; šlo je za izmenjavo med ljubljanskim in tamkajšnjim jazzovskim festivalom, v zameno smo pri nas slišali Claudio Cojaniz Trio. Hmm??

Naslednji primer prihaja iz kitarskih logov. Gre za album kitarista Igorja Lundra, ki je z zasedbo v samozaložbi objavil prvenec Jazz Menu. Lunder se je, podobno kot Jukič z basovsko kitaro, izognil »zlajnani« vlogi kitare in premišljeno glavno vlogo prepustil štirim pihalcem. Tako se je umaknil iz ospredja ter »glavno besedo« prepustil pihalcem, ki enakomerno prispevajo ritem in vabljive, zapomljive melodijske teme. Album je žal malo slabše posnet, predvsem moti ne dovolj jasno artikuliran zvok. A nič ne de, glasba s plošče je kljub temu dovolj vitalna in intrigantna, da zlahka zasenči omenjeno pomanjkljivost. Tudi Lunder se je - tako kot Jukič (s priredbo skladbe Oleo Sonnyja Rollinsa) - poklonil velikanom jazza, med drugim Theloniousu Monku v skladbi Well, You Needn't, ki jo jazzovski glasbeniki pogosto igrajo. Mladi kitarist se je tudi tukaj spretno izognil šablonam ter Monkovemu neštetokrat slišanemu standardu z nenavadnimi ritmi pihalcev ter aranžersko intrigantnim pristopom dal lasten pečat. Na Jazz Menuju najdemo še nekaj priredb (Horaca Silverja) ter res nenavadno, zmuzljivo različico ljudske pesmi Moj očka ima konjička dva, ki zveni kot sozvočje več (namerno) »pokvarjenih« glasbenih skrinjic, ki igrajo vsaka v svojem ritmu in metrumu. Lundrova zasedba enega kitarista in štirih pihalcev je koncept, ki ga je vsekakor treba še izpiliti, nadgraditi in prečistiti (predvsem od predvidljivosti, ki je le občasna, a vendar zmanjša učinek svežine), a je v našem prostoru več kot dobrodošel in pozitiven.

Naslednji predstavnik mlade jazzovske reprezentance je spet kitarist. Samo Šalamon je že več let dejaven na štajerski jazzovski in etno sceni (igra tudi v Ansasa Triu, ki na albumu Arabian Picnic prepričljivo plete povezave med jazzom in orientalskimi tradicijami). Šalamon je učenec Johna Scofielda, to se na njegovem prvencu A Dream Come True (posnel ga je s triom) preveč pozna. Premalo je novega, avtorskega, iščočega, preveč je predvidljivosti in linearnega toka. Nekaj povsem drugega je Šalamonova nova zasedba Ornethology Quartet, s katero je že v naslovu nakazal naklon in poklon (predvsem) Ornettu Colemanu. Pod mentorstvom vseprisotnega Zlatka Kaučiča ter ob sodelovanju italijanskih glasbenikov, pihalca Achilleja Succija in kontrabasista Salvatoreja Maioreja, se je Šalamon več kot uspešno spopadel z Ornettovo »teorijo in prakso«. Godba na albumu je iskriva in polna presenetljivih preobratov. Nikoli ne zaide v premočrtnost, pač pa se zvesto drži postavk harmolodičnosti ter vsakemu glasbilu prizna enak pomen. Zanimivo je, da se tudi Šalamon po svoje pokloni Monku, vendar ne v priredbi, pač pa v lastni skladbi A Fake Monk, ki več kot uspešno z groovy ritmom in rezkimi zvoki uvede album. Na plošči je nekaj skupinskih skladb, kot avtor pa prevladuje Šalamon, ki se je odlično znašel ob veliko bolj izkušenih in verziranih glasbenikih ter zapopadel glasbeni jezik, ki se precej razlikuje od njegovih drugih projektov.

Med domačimi mladimi jazzerji je treba posebej omeniti Gala Gjurina, kontrabasista, pianista, trobentača in pesnika. Prav pesništvo zaznamuje Gjurinovo jazzovsko pot v zadnjem času. Verze pesniškega prvenca z naslovom Mesto je namreč razširil v Projekt Mesto (ali Mesto in Mesto, kot so ga sprva poimenovali), pri katerem gre za sožitje govorjene besede in svobodne jazzovske improvizacije. No, ja, tako se je začelo, saj je od premierne predstavitve v Gromki zasedba, vključena v projekt, krepko narasla, tako po (spreminjajočem se) številu vpletenih, še bolj pa glede dodajanja novih medijev izražanja, ki se prepletajo z glasbo in poezijo. Projekt Mesto, konceptualno precej drzen in novatorski podvig, tako vključuje še slikarja, didžeja in dva igralca ter oder s primerno scenografijo. S Projektom Mesto dobiva Slovenija svojevrsten manifest, ki dokazuje in kaže, kaj vse se lahko »dela« z godbo, ki izpričuje pri nas manj prisotno in ozaveščeno prepletanje različnih izraznih možnosti znotraj enakega umetniškega občutenja. Album Mesto naj bi kmalu izšel pri založbi Kuhna, Gjurin pa tudi pričakuje izid druge knjige poezije, tako da se je nadejati novih glasbeno-scenskih pustolovščin ...

Poleg starih »mačkonov«, ki so dediči alternativnega dogajanja iz osemdesetih let (večinoma igrajo »jazz in čez«: Bibič, Štefbet Rifi, Fake Orchestra, Lolita), obstaja torej pri nas precej živa in zanimiva mlada scena, ki išče samostojne glasbene poti, dostikrat mimo smernic, ki so jih začrtale naštete zasedbe. Nekateri načini izražanja so se pri nas bolj slabo prijeli; recimo avantgarda, kot izjemo je treba omeniti kontrabasista Tomaža Groma, ki se vse bolj – in vse bolj uspešno – ukvarja z računalniki in elektroniko. A upati je, da bo tudi na tem polju zacvetel kakšen cvet več ...

Nekaj naštetih primerov je več kot zgovornih, da mladi rod zna igrati; med njimi najbrž nima smisla iskati tako prodornih, žanr presegajočih zasedb, kakršni sta bili Miladojka Youneed ter Quatebriga, zato pa je več grupacij, ki se spretno gibljejo po različnih jazzovskih odcepih ... Tudi tisti, ki študirajo na tujih jazzovskih šolah, omalovaževanih pri alternativnejši jazzovski publiki, se vse bolj vključujejo v pestro domače dogajanje, ki s tem postaja tudi vse bolj mednarodno! Dobrih zasedb morda že res nimamo toliko, da bi z njimi zapolnili celoten jazzovski festival, gotovo pa jih je dovolj za vsaj en kakovosten in mikaven festivalski večer!

Mario Batelić