Mogwai

Majhni in nabriti

»Imenujte nas artpunkrockovska skupina,« običajno odvrne kitarist Stuart Braithwaite, ko ga novinarji v nemoči lastnega poimenovanja pobarajo po opisu. Art zaradi želje po preseganju siceršnje minljivosti večine (predvsem današnje) popularne glasbe, rock zaradi načina dela in širšega kulturološkega pomena ter punk zaradi drže.

Braithwaite je že v rosnih najstniških letih igral v lokalnih bendih v Glasgowu, a dlje od ogrevanja nastopov nekoliko bolj znanih skupin ni prišel. Ko sreča basista Dominica Aitchisona in ko se jima pridruži še bobnar Martin Bulloch, se po nekaj vajah zavedo, da iz tega raste nekaj pomembnega. Brez kančka sreče ni šlo. Prav tedaj, leta 1995, se istočasno pojavi še nekaj skupin, ki s posebno miselnostjo škotski neodvisni rock postavijo na svetovni zemljevid. Prav Arab Strap, s katerimi najraje prijateljujejo (se družijo v krčmah), Belle And Sebastian, Delgados, Magoo, ne da bi imeli glasbeno prav veliko skupnega, usmerijo pozornost tja gor, na sever britanskega otoka.

Mentaliteta omenjenih izvira iz razmer v okolju odraščanja. Največje mesto Škotske je bilo še sredi sedemdesetih let znano industrijsko središče, a z naraščajočo stopnjo nezaposlenosti, posledično vse večjo splošno ekonomsko depresijo in s porajajočim se uličnim nasiljem. Skupaj s propadajočim videzom mesta in okolice se tamkajšnji prebivalci oprimejo obešenjaškega humorja, kot zadnje utehe pred moralnim in ekonomskim propadom.

No, še vedno ostane »rock'n'roll«. Glasen, preprost, učinkovit, na voljo vsakomur z idejo in željo. Mogwai so startali z jasno idejo in željo po ustvarjanju glasbe, ki bi jo tudi sami radi poslušali. Naslonili so se na izvajalce, ki so prestali test časa in daleč presegli zgolj lestvično pojavljanje. Največkrat omenjajo Joy Division, Sonic Youth, My Bloody Valentine in Slint (po slednjih delovno naslovijo skladbo Like Herod), skupine s samosvoje predelanim izrazom kitarskega rocka, med sodobniki jim je najbližji kanadski orkester Godspeed You! Black Emperor, tako po estetskih prepričanjih kakor v dinamičnem razponu kitarskih »simfonij«.

Tudi Mogwai niso čakali, da jih morebiti odkrijejo AandR možje velikih založb. Sami ustanovijo založbo Rock Action in objavijo vinilni singel v nakladi 500 kosov. Kmalu jih doletijo ponudbe drugih manjših neodvisnih založb (Che, Wurlitzer Jukebox, Love Train), še vedno le za objavo malih črnih vinilnih plošč. Pomemben je bil pristop k založbi Chemikal Underground, ki so ji lahko stoodstotno zaupali, saj je bila (in je še vedno) v lasti skupine Delgados, torej ljudi, ki so tudi sami glasbeniki.

Navkljub ne prav velikemu denarnemu vložku in skopo odmerjenemu studijskemu času so Mogwai širokih rok sprejeli ponudbo za snemanje prvenca. Album Young Team (1997) je še en dokaz, da za dober »rockovski« album ni nujno potreben ne milijonski vložek ne večmesečno piljenje posnetkov. Da ne bi odirali ljubiteljev, ki so že nabavili zgodnje single, za album posnamejo samo nove skladbe. Domislic jim pač ne manjka. Postavili si niso nobenih zaprek, svobodno eksperimentirajo z zvoki in obliko, potopijo se v komaj slišno ubiranje strun električnih instrumentov in nepredvidljivo izbruhnejo v brezoblični električni hrup. Glas bi le pokvaril odprto naravo njihove glasbe, pa vendarle tudi to ni pravilo! Če se že sami ogibljejo petju, ga prepustijo gostom, na primer Aidanu Moffatu iz Arab Strap, ki z ustrezno nemarnim in brezbrižnim momljanjem negira vsako rockovsko nastopaštvo, drugje komaj slišno spustijo telefonski pogovor, morda športni komentar, interni studijski pogovor. Še najbolj zares in pomenljivo njihov album Come On Die Young (popularno CODY, Chemikal Underground, 1999) uvede del intervjuja z Iggyjem Popom, pravi manifest, ki drži tudi zanje. Iggy pravi: »Glasba je včasih tako močna, da uide mojemu nadzoru, in ko me zagrabi, ne čutim ne bolečine ne veselja. Veste o čem govorim? Ste se kdaj počutili tako, da niste občutili ničesar? In si tega niste niti želeli?«

Na CODY je še vedno prisotna značilna dinamika, ta umetni razkorak med najtišjimi in najglasnejšimi deli plošče, a robovi so zaobljeni, ušesom prijaznejši ali pa so se jih ušesa že navadila. Kajti, dlje od popolnoma brezobličnega kitarskega trušča se pač ne da ... Mogwai so iz dveh dimenzij s širokim arzenalom uporabljenih glasbil prestopili v večdimenzionalni prostor, njihove melodije so pridobile abstraktni značaj, še toliko bolj, ker jih brišejo z glasbili, netipičnimi za rock, in si jih le stežka prikličemo v spomin. Ostane le ponovno poslušanje.

Na podelitev nagrad, ki jih vsako leto deli vodilni britanski glasbeni tednik NME, so bili leta 2000 povabljeni tudi Mogwai. Sedejo za mizo najbližje odra. Že tako so med vsemi povabljenimi najglasnejši, vidno razposajeni, burkaški. A ko so na oder povabljeni Blur, nagrajeni kot najboljša skupina leta, se Mogwai ne morejo več brzdati. »Blur so drek,« je slišati tako glasne komentarje, da se nihče več ne more pretvarjati, da jih ne sliši. Blurom uspe. Hej, pa taka ignoranca. Mogwai užaljeni, da njihova nesramnost ni doživela pričakovanega odziva, kasneje natisnejo majice z napisom Blur Are Shite!, Stuart pa napove, da bi ob morebitni tožbi šel tudi na sodišče in trditev dokazal. No, do tožbe ni nikoli prišlo.

Pri Mogwai je mnogokaj obrnjeno na glavo. Skladbe na albumih so postale krajše, konciznejše, zbite na bistvo, medtem ko si na singlih šele dajo duška! Nazadnje so skladno z izvirnim pomenom »singla« objavili na plošči My Father My King le en posnetek, osnovan na starem židovskem napevu, ki jim je bil sicer neznan, a jim ga je v uho zabrundal Arthur Baker. Dovolj za dobrih 20 minut trajajočo in zgolj na dveh akordih slonečo mantro, v stari maniri Mogwai trikrat potopljeno v območje tišine in trikrat pripeljano do vrhunca katarzičnega očiščenja že nevarno blizu death metalske surovosti. Lahko so ambientalno pritlehni in neznosno hrupni v isti skladbi. Doma pomaga znižanje glasnosti na ojačevalniku, na koncertih obiskovalci iz prvih vrst bežijo v zavetje ali si s kosi vate varujejo slušne organe.

Če se že ogibljejo besedilom, so naslovi plošč zavajajoči in posmehljivi komentarji o pričakovanjih večinskega rockovskega občinstva, njihov »rock« pač teče izven predvidljivih tirnic. Tretji album je v nasprotju z naslovom Rock Action (Southpaw, 2001) ob objavi njihov najbolj introvertiran izdelek, s komaj še kakšnim izbruhom hrupa. Mogwai so z njim opozorili tudi na lastno istoimensko založbo, pri kateri še vedno lahko objavijo singel z omejeno naklado, takega, ki je namenjen pravim ljubiteljem. Ali povsem svež album, Happy Songs For Happy People (PIAS, 2003), ki prinaša nekaj najbolj otožnih skladb, kar so jih Mogwai posneli. Pojavijo se kritike, da tokrat ni napredka. A kaj, ko so na prejšnjih ploščah prešli vse skrajnosti, ostane jim le še predelovanje istega. Morda za spoznanje obrnjenega navznoter, k sebi. Morda je šele novi album tak, kakor so si ga vedno želeli posneti, a je vedno prevladal tisti hudomušni vzgib, ki je od njih terjal odziv na razmere. Sedaj odgovarjajo le samim sebi.

Vendar se na malo, hudobno žverco, po kateri so dobili ime, nikoli ne moreš povsem zanesti.

Janez Golič