The Soft Pink Truth

Diskotečna ekstravaganca z napako

Včasih se mi zazdi, da se besedne zveze musique concrete dandanes med nepoučenimi drži slab glas. Najbrž marsikdo kaj hitro pomisli na bando bledoličnih akademskih in intelektualnih tipov v oblekah in kravatah, ki s čudno predpotopno, primarno opremo gradi navidezno mogočne, revolucionarne, za občutljiva ušesa skrajno moteče in kajpada neposlušljive palače piskov, šumov in motenj.

Če sežete v to, negativno kategorijo, vam lahko rečem le - se slišimo. Adijo! Sam namreč obožujem te staroselske, večinoma belopolte kreativce. Lahko bi delal stoje in prevale, da vas prepričam, da konkretna glasba zveni tudi seksi, funky, hudičevo plesno, zabavno in celo poslušljivo. A vprašanje, kdo mi bo verjel. Najbrž bi se razvila žgoča in žolčna debata. Malce se ustavite in pomislite za trenutek: konkretno lahko uporabi ves zvočni svet, ki je na voljo in nas obdaja, kot surov in prvinski material za obdelavo, manipulacijo in rekonstrukcijo. Slabi in dobri zvoki ne obstajajo, meja je namreč že zdavnaj zabrisana. Z leti so se konkretne ideje namreč prelile že v nešteto podob in žanrov, prestavile v višjo prestavo v tehniki in metodologiji ter mutirale v povsem nove, nepričakovane smeri. Pazi! Ideje konkretnega, ki iščejo nove izhode in prehode, ti lahko razkažem v mnogih primerih. Naštel jih bom vsaj nekaj. Pomisli na katerokoli ploščo kalifornijskega dueta Matmos, celo na krautrock legende Faust in njihove The Faust Tapes, »izreži in prilepi« (cut'n'paste) revolucionarje The Art Of Noise v kosu Close To The Edit, poskočni in provokativni antikapitalizem vseh možnih psevdonimov Matthewa Herberta, Meat Beat Manifesto s Storm The Studio in celo na Public Enemy z njihovo hiphopovsko lepljenko. Če pa dokončno zatavam v heretično, lahko dodam na spisek tudi »povratni« refren Missy Elliot ali pač Timbalandovo rabo otroškega joka - začuda namenjenega »rifu«. S tem sem zapadel že povsem v pop vode in zajadral proti lestvicam uspešnic. A poučno je, ni kaj. Lahko bi šel še naprej v neskončnost, dokler se vse skupaj ne bi sprevrglo v pretep, a že s temi primeri je jasna vsaj ena stvar: pota konkretnega so zares čudna in čudaška. Dosežejo intelekt in avantgardo ter tudi diskotečni hedonizem, ki prisega na telesne radosti in »bliskavice«. Ob najboljšem scenariju lahko baklo, ki jo je zanetila konkretna ideja, naprej v nova prostranstva ponese prav tehnika vzorčenja - z ohranjanjem materialističnega duha pri življenju, pri tem pa nikoli ne pozabi zdrveti nepričakovanim populističnim shemam naproti.

In to zelo dobro ve tudi čudaški Drew Daniel, bolj znan kot poučena polovica dvojca Matmos, ki v zadnjem času v prvi plan zanimanja postavlja predvsem solistični projekt The Soft Pink Truth. Ha! On je tisti kalifornijski zvočni prevratnik, ki je prvo srečanje s konkretnim doživel na skrajno čudaški način. Po neki diskoidni novovalovski orgiji (vroči zabavi, ki je združila duha Andyja Warhola in založbe Factory) je namreč sredi noči - seveda omamljen - sedel v kuhinji nekega stanovanja in družno s prijatelji poslušal delo Iannisa Xenakisa. Vse luči so bile ugasnjene, zunaj je divjala nevihta, polna strel in grmenja, protagonisti pa so bili na »tripu«. Scena se je končala tako, da so obnoreli fantje kaj hitro pristali čez cesto na lokalnem pokopališču in divjali naokoli povsem goli. Ha! Konkretno lahko izzove najrazličnejše odzive, izrabi lahko vse zvočno okolje, ki nam je na voljo. Samo spomnite se na matično zasedbo Drewa Daniela, duo Matmos, pa vam bo vse jasno. Tudi to, da lahko umetnik dojema proces ustvarjanja kot popoln užitek. A če Matmos mutirata vse po vrsti - od listov biblije, mehurčkov v gazirani pijači in zdravniških pripomočkov do sveže obrite glave -, pa Drew Daniel v projektu The Soft Pink Truth akademskost ponese na plesišče skrajno ustvarjalno, domiselno in samosvoje. Pademo točno v tisto luknjo, kjer zanimanje dueta v realnem zvočnem svetu in prostoru doseže telesno. Če še malce podaljšam to tezo: potujemo skozi prenovljeno vizijo plesne godbe, housa in njegove bogate kulture ter zapuščine. Tako kot jo vidi le Drew Daniel. The Soft Pink Truth je namreč neverjetno humorna, umetelno zgrajena in oskrunjena verzija plesne glasbe, ki dokazuje, da je lahko tudi razmigavanje telesa zdravju škodljivo. Drew Daniel namreč izrabi vse klišeje in razpoznavne simbole ter jih sestavi v novo, destilirano in razgaljeno obliko, ki obožuje bobneči bas, paranoično diskoidnost, neverjetno funky in na koščke razsekan house ritem, analogno omamo sintetizatorjev, ritualno in tribalno ceremonijo, napoved penetracije, spolno zmešnjavo in še posebej - kaj drugega - glas. Ne pozabimo na očitno: Drew Daniel je bil namreč v mladosti, ko je iz Louisvilla prebežal na Zahodno obalo, »go-go plesalec« po raznoraznih gayevskih klubih in barih v San Franciscu. In The Soft Pink Truth ga ponovno vrača na ta kraj, le da razpoznavno estetiko ponese do skrajnosti in na tej poti postavi še nekaj vprašanj na temo spola in seksualnosti. Ko boš preveril naslovnico prvenca Do You Party?, ki je letos izšel pri založbi Soundlike Records, ti bo vse jasno: graciozne in kričeče ženske postave v krznu, ki se ponašajo z mačističnimi moškimi obrazi. In nenazadnje - zakaj bi sicer projekt naslovil kar The Soft Pink Truth. To ga namreč vedno opomni na namen njegovega početja. Ime se nanaša na enega njegovih prijateljev, ki je bil house didžej v gay barih, poleg tega pa je še razpečeval mamila in bil vedno nenehno na »speedu«. In ker je bil impotenten - brez možnosti za zmenek -, so ga vsi zbadali z vzdevkom Soft Pink Missy. Ha! Raziskovanje seksualnosti je zares rdeča nit, ki povezuje Danielovo solistično delo v zaokroženo celoto, saj nenazadnje že nekaj časa deluje tudi pod psevdonimom Dry Hustle, to v angleščini pomeni nekaj takega, kot napeljevati na seks brez srečnega konca: torej situacija, ko posameznik zavede drugega posameznika, nato pa ga zapusti in mu pobere ves denar. Že tu lahko zaslutimo veliko mero humorja, ki ga spremlja vse od Matmos, projekt Dry Hustle pa je zanimiv tudi zato, ker je do danes ponudil že nekaj EP plošč, kjer Drew Daniel potiska zmožnosti »bootleginga« - torej mešanja popularnih pop napevov z novim zvočnim okoljem, ki je v zadnjih letih že do obisti obsedlo glasbeno industrijo - do skrajnih meja. To je bilo očitno že, ko je pred časom velikokrat uporabljeno uspešnico Missy Elliot (komad Get Ur Freak On) speljal v manični drum'n'bass ritem ter ustvaril povsem nov komad. Podvržen parodiji seveda. In tudi zdaj lahko celoto še enkrat navežem na The Soft Pink Truth. S prvencem pravega imena za to priložnost - vprašanjem Do You Party? - Drew Daniel dokončno potrdi talent za skladanje in postavi virtuoznost vzorčenja na kar se da visoko raven. Ideal užitka in fantazijo uživanja, ki ju plesna kultura potiska v prvi plan, je Drew Daniel potisnil do logičnih meja. Na trenutke celo predaleč. Do točke razpada in impotence, in ne značilne sprostitve čustev. Brez katarze prosim! To je edina pot do cilja naše etape.

Če pomislim na vse možne glasovne vzorce, ki jih je ukradel množici plošč, ki jih je našel v »kramarijah iz druge roke« - od kastriranih house div, gobčnih rapperjev in zapeljivih RandB pevk do omotičnih govornih delov iz »ukradenega« radijskega programa -, ne morem zatrditi drugega kot to, da je bleščeča in polnokrvna ekspresivnost zmanjšana do minimuma. Ha! Nihče ne pove svojega do konca, zapeljevanje se vedno sesuje in ustavi na logični točki. Tokrat vas ne bo nobena house ali disko diva z orgazmičnim »vpitjem« ponesla v višave, še manj v ekstazo. Ne. Brez verzov v stilu I'm Gonna Take You Hiiiiiigher!!! Drew Daniel vse in vsakogar še ob pravem času odreže, razkosa in postavi v nove vloge. Brez izjeme. Na koncu mu ostane le še zbirka medmetov, vzdihov, kratkih besednih zvez in razkritij v slogu - I Wish I Was A Lady ali pač Big Booty Bitches. Humorja mu res ne primanjkuje, še manj pa velikokrat širše spregledane, slabo orientirane in nore kritike lokalne scene. A glas in še posebej jezik sam imata v njegovem priročniku zvijač in ukan občutno težo in veljavo: še posebej njuna prožnost, večnamenskost, ekscentričnost in sposobnost mutacije. Prevzema ga namreč duh, ki je trenutno zelo prisoten v svetu elektronske glasbe in ni daleč od zamisli, ki so jih vsak na svojem področju preizkusili Akufen, Kid-606, Wobbly, Prefuse 73 in nenazadnje Herbert. To je pač plesna glasba, videna skozi eklektični filter. In prav slednji na spisku - torej Matthew Herbert - je imel največ zaslug, da je Drew Daniel to vizijo končno uresničil. Herbert je bil vedno njegov idol, navdušil ga je za house glasbo. In pred nekaj leti, ko so Matmos z njim nastopili v Parizu, je Daniela naprosil, če bi pri njegovi založbi izdal ploščo. Ni mogel zavrniti, saj - kot pravi sam - to je bila pač prošnja njegovega visočanstva. Tistega, ki se ne boji niti plesišča, niti popolnega eksperimenta. In prav s tem dualizmom The Soft Pink Truth zasije v vsej veličini in izvirnosti ter konkretne ideje ponese tja, kjer jih tudi sam ne bi pričakoval.

Danijel Mežan