Queens Of The Stone Age

Krivda, punkoff

Po dolgem dolgem času je bil to končno koncert ene od vrhunskih in hkrati velikih svetovnih rockerskih zasedb v Sloveniji. Tudi v ravno pravem času: v dobi razglašanja nove rockovske revolucije, poročil o rasti tiskanih naklad rockovskega časopisja in sorodnega rockerskega optimizma.

Na vprašanja, ki sva jih izrekla s hrvaškim kolegom Aleksandrom Dragašem, je odgovarjal kitarist in pevec Josh Homme. Vsak zase bi se v bistvu morala pogovarjati z Nickom Olivierijem, a ker je fant v svoji značilni opravi, v hlačah in brez majice, denarja in mobilca ostal nekje sredi Italije in je v Ljubljano - zahvaljujoč uspešni akciji organizatorjev koncerta - prišel tik pred nastopom, sva skupaj obtičala pri Joshu. To je skorajda isto, saj sta ravno Josh Homme in Nick Olivieri stebra Queens Of The Stone Age. O filozofiji skupine je dovolj govora v intervjuju, zato se lotimo le »nekaj« (zelo zapletene) faktografije: po razpadu Kyuss leta 1995 je Josh v Seattlu eksperimentiral s številnimi, predvsem – kakšno presenečenje - grungerskimi glasbeniki in igral z zasedbo Screaming Trees, medtem ko je Nick igral z Dwarves in Flipper ter ustanovil skupino Mondo Generator. Rezultati eksperimentiranj seattelske združbe so izhajali na singlih pod imenom Gamma Ray. Leta 1997 se s prihodom kolegov iz Kyuss - najprej bobnarja Alfreda Hernandeza in nato Nicka Olivierija (bas) – Josh Homme odloči zakoličiti nestabilno obdobje in tako nastanejo Queens Of The Stone Age. Istoimenski prvenec izide leta 1998, vratolomni vzpon pa skupina doseže z drugim albumom Rated R in z otvoritveno pesmijo Feel Good Hit Of The Summer sredi poletja 2000. Vzporedno s QOTSA pod taktirko Josha Homma že od leta 1996 v studiu Rancho de la Luna v kalifornijski puščavi Joshua Tree nastajajo Desert Sessions, v katerih si glasbila podajajo številni glasbeniki različnih zvočnih okusov. 16 najnovejših pesmi, ki so bile ustvarjene in posnete v vsega petih dneh - nanje je Josh izredno ponosen -, naj bi bilo objavljeno 8. avgusta na izdaji št. 9 in 10. Med sodelujočimi so PJ Harvey, Twiggy Ramirez (Marilyn Manson) in Dean Ween (Ween). Zasedba QOTSA se tudi ves čas menja, stebra ostajata Josh in Nick, takoj za njima je v tem trenutku Mark Lanegan, v Ljubljani sta bila na odru še bobnar Joey Castillo (nekdaj v Danzig, Wasted Youth) in kitarist Troy Van Leeuwen (A Perfect Circle).

Ravno ko ste Queens Of The Stone Age podpisali pogodbo z Interscope, je založba začela odpuščati številne rockovske skupine.

Ja, samo nekaj mesecev po podpisu pogodbe so odpustili približno 300 bendov. K Interscope smo šli zato, ker je slovela po tem, da omogoča bendom popolno ustvarjalno svobodo. Že dva meseca kasneje – po združenju z založbo Geffen - je postala skoraj svoje popolno nasprotje. Ostali so samo bendi, ki so prodajali po milijon izvodov albumov, in mi, ker smo šele podpisali pogodbo. V tistem času sem bil zaradi naše negotove prihodnosti pri založbi zelo živčen, saj naš namen ni bil objavljati pop singlov, kakršne delajo No Doubt (proti bendu sicer nimam nič). Mi nismo pop bend.

Vendar je založba Interscope z vami pridobila nekaj verodostojnosti; mediji po vsem svetu so vaše albume od začetkov ocenjevali izvrstno, bili ste tudi na lestvici desetih najbolje prodajanih albumov.

Rockerski tisk nas je rešil. Da bi prvi album pri Interscope - Rated R - sploh lahko dokončali, smo vanj vložili 20.000 dolarjev lastnega denarja. Založba nam ni hotela pomagati. Če ne bi bilo dobrih odzivov na ta album, bi nas verjetno odslovila. Isti ljudje, ki so nas pred izidom albuma puščali v negotovosti, so nam po uspehu Rated R govorili: »Poglejte, kaj smo skupaj ustvarili!« Take so vse velike založniške hiše. Nobenih utvar nimam, da so druge založbe kaj boljše.

Ali se imate za del nove rockerske revolucije, o kateri na veliko pišejo mediji? Ali lahko sploh govorimo o revoluciji? Po mojem je odličnih rockerskih bendov vedno dovolj, vprašanje je le, kako jih obravnavajo mediji.

Underground scena je povsod, pred letom, dvema pa so začeli s frazami o rešenikih rock’n’rolla. Kot da bi bil rock’n’roll stavba, ki jo je zajel požar in je zdaj treba nekoga reševati. Zdaj pač govorijo o revoluciji. Jaz o teh rečeh ne razmišljam. Odličnih rock’n’roll bendov je bilo vedno dovolj, druga zadeva pa je, ali bodo mediji usmerili reflektorje vanje in ali jih bo marketing založniških hiš potisnil naprej. Moj najljubši bend vseh časov je The Stooges, delno zaradi glasbe, delno pa zato, ker so obstajali v razmerah, ki jih ne bo nikoli več; vsi so jih sovražili. Po Hasilu Adkinsu, The Cramps in številnih drugih so ljudje šele zdaj končno pripravljeni poslušati garažni rock, ki obstaja že štirideset let. Po radiu lahko slišimo The White Stripes, to je krasno, čeprav se mi je na začetku zdelo bizarno. Bilo bi dobro, če bi radijske postaje vrtele samo dobro glasbo. Ljudje so zdaj pripravljeni poslušati bolj čudne zvoke, mračnjaško in trashy glasbo.

Veseli me, da si omenil The Stooges, saj se mi zdita Rated R in Songs For The Deaf mejnika rockovske glasbe, podobno kot velja za Funhouse The Stooges.

Hvala. V svojem življenju sem opravljal grozne posle, od postavljanja streh do rušenja stavb in rezanja mesa v klavnici. Z aktivnostjo v rock’n’rollu želim pokazati, da sem deloholik, da mi je do glasbe, do tega, da imamo svoj zvok, vendar me ob tem ni sram pokazati vzornikov. To je najmanj, kar jim dolgujem. Če ne bi bilo njih, tudi sam ne bi imel benda in ne bi mogel živeti rock’n’rolla in od rock’n’rolla. Številni bendi z levo roko jemljejo rock’n’roll, in takoj ko nekaj dosežejo, izgubijo motiv za obstoj. Jaz šele takrat prestavim v peto. Želim pustiti globok pečat v rock’n’rollu.

Z Nickom sta začela glasbeno pot v skupini Katzenjammer, vsaj v nekaterih krogih sta se proslavila z delom v Kyuss.

Z Nickom sva prvi bend ustanovila, ko nama je bilo 13 let. V šestnajstem sem že dočakal izid prvenca. Mnogi so Kyuss doživljali kot heavy metal bend, jaz pa imam Kyuss za nadaljevanje tistega, kar so počeli Black Flag. V naši glasbi je bilo veliko punka in jazza.

Koliko so Queens Of The Stone Age pokopali tisto, kar sta z Nickom delala v Kyuss?

Kyuss je uničila punkrockovska krivda (punk rock guilt). Pri tej krivdi gre za to, da paziš, da stvari ne bi delal preveč dobro. Na primer, refreni niso smeli biti preveč melodični in spevni. Prvo, kar sem hotel narediti s Queensi, je bila odrešitev od tega; brez sramu snemati spevne in melodične refrene. Kyuss smo imeli toliko jam sessionov, da nam je bilo od njih že slabo, zato sem si želel namesto 15-minutnih igrati 40-sekundne komade. Nato sem pri Desert sessions, v katerih sodelujemo številni žanrsko raznorodni glasbeniki, opazil, da glasba pri teh sodelovanjih dobiva dimenzije, ki jih sam nikoli ne bi odkril. Hotel sem se osvoboditi, tako da zdaj igram vse živo in ne spoštujem žanrov. Žanri tako ali tako ne pomenijo nič več kot le predalček v ploščarni. To je bila osnovna misel. Drugo načelo je bilo enako kot v Kyuss: zveneti drugače od drugih.

Ali ste z albumom Songs for the Deaf želeli zavestno sublimirati celotno kalifornijsko rockovsko glasbo: od garažnega rocka s sredine šestdesetih let prek psihedelije San Francisca konec šestdesetih let, arenskega rocka sedemdesetih, LA punka z začetka osemdesetih do grunga z začetka devetdesetih let?

Ni bilo načrta, da naredimo kaj takega, obstajal pa je načrt o treh albumih, ki bi tvorili celoto. Rad tvegam in rad delam načrte. Načrti so veliki, zato da so lahko podrobnosti čim bolj fleksibilne. Kyuss so nas žanrsko omejevali, s Queensi smo se temu skušali izogniti. Da bi se izognili predalčkanju, se je treba spreminjati, vendar ne prehitro, da ne bi izgubili publike. Po mojem mora prvenec artikulirati nov zvok, drugi album mora - ob ohranjanju osnov zvoka - narediti glasbeni premik, tretji album se mora vrniti k osnovnemu zvoku, hkrati pa mora biti glasba že tako drugačna, da publika ne ve več točno, kaj pričakovati. Občutek pričakovanja neznanega jim mora biti všeč. Songs for the Deaf je ta tretji korak, artikulacija tretjega koraka. To je najbolj raznovrstna plošča, kar sem jih doslej naredil, tako raznovrstna, da pravzaprav niti sam ne vem, v katero smer bomo Queensi šli po njej. Zdaj precej bolj pri našem delu sodeluje tudi založba, čeprav jo želimo držati v razdalji. Radi bi sodelovali s kom, s komer po pravilu ne bi smeli, in to brez komentarjev založbe. Ko založniško hišo prosiš za pomoč, se takoj začne vtikati v produkcijo, zvok in glasbo. Vendar pa njeni ljudje ne morejo vedeti bolje od mene, kaj si želim.

Ali je osvobajanje od punkrockovske krivde izraženo tudi z vašim promoviranjem slogana »sex and drugs and rock’n’roll«? Vaš videospot za Go With The Flow je to precej poudaril.

Ta videospot ima seksualne konotacije, a ne gre za isto stvar, kot jo je imel v mislih David Lee Roth. Rock’n’roll je zabava, in mi smo tisti bend, ki mora igrati na zabavi. Užitkov se ne bi smeli sramovati. Vsi želimo pobegniti vsakdanu in se dobro zabavati. Pridite na naš koncert in priredili vam bomo zabavo, ki je ne boste pozabili. Ne gre za to, da bi poudarjali, kako se drogiramo, toda zakaj bi se pred nekom skrival, če na primer zahajam v striptiz lokale? Z Nickom žurirava skupaj, večkrat sva se v barih že stepla z drugimi ljudmi, in kot za nalašč je bil v takih situacijah zraven kdo, ki je imel fotografski aparat. Tisk dela senzacije, jaz pa imam zaradi takega incidenta težave, ko grem čez mejo v Kanado. Dejstvo, da povlečemo tu in tam kakšno črtico kokaina, prepogosto odvrača pozornost od naše glasbe.

Dolgo časa je veljalo, da se ne smeš pretirano zabavati, če igraš v underground rocku.

Da, to je ta punkrockovska krivda. Punk je bil konec osemdesetih let mrtev, ostala je samo še krivda. To se je še posebej pokazalo v ZDA, kjer so underground bendi mislili, da se bodo s takim domišljenim stališčem razlikovali od groznih airmetal bendov, kot so Poison, ki so v ospredje dajali zabavo. Po moji filozofiji ni treba slediti nikogaršnjim pravilom. Rodil sem se v svet, ki je že obstajal brez mene. Pri oblikovanju pravil v tem svetu nisem sodeloval, zato mi jih tudi ni treba spoštovati - vsaj tistih ne, ki mi niso pogodu. Državne meje so nesmisel, jaz sem državljan sveta. Svoje bom počel, dokler ne bo kdo od mene z orožjem zahteval, da s tem končam. Veliko ljudi nima izbire, zato to, kar počnem, počnem tudi zanje. Svobode, ki mi jo je dal rock’n’roll, ne želim zavreči. Ne maram pa izključenosti in skrajnosti. Menim, da sta totalna treznost in totalni alkoholizem povsem enaki neumnosti. Ali lahko poskusimo vsega po malem in se zabavamo? V življenju bo še dosti priložnosti in trenutkov, ko se ne bomo mogli zabavati.

Ali misliš, da je punkrockovska krivda po svoje pokopala Kurta Cobaina?

Punkrockovska krivda in sokovi v njegovih možganih. Vsi vemo, da je heroin za budala. Pred tremi dnevi je zaradi heroina umrl moj prijatelj, lahko rečem samo: Ne dotikajte se heroina! To bi vsem do zdaj že moralo postati jasno. S številnimi drugimi mamili je možno eksperimentirati, ne bodo vas odpeljala v smrt. Jaz zaradi heroina ne želim zavreči vseh drugih dobrih in lepih aspektov rock’n’rolla, vključujoč tudi možnost, da se pogovarjam z vama v tem krasnem mestu v srcu Evrope.

Lepo je, ko danes številne bende, tudi Queense, ni sram igrati zabaven rock’n’roll in rock’n’roll dojemati kot zabavo.

Zame je to filozofija življenja, ki gre prek rock’n’rolla. Življenje hočem uživati. Dolgo časa sem potreboval, da sem to dojel in da me tega ni sram. In da me ni sram, da dosegam visoke naklade albumov. Mnogi govorijo, da so velike založniške hiše zlobne in pohlepne. Vsa podjetja so taka. Vsi želijo nekaj prodati, naj bodo čevlji, obleka ali plošče. Četudi bi bilo res, da so založniške hiše zlobne, kakšne koristi so od tega, da se nad tem pritožujemo? Bolje je poskušati to preseči. Če uspemo s Songs for the Deaf, nas ne bodo mogli odpustiti.

Kako se je začelo vaše sodelovanje z Davom Grohlom?

Dava poznam od leta 1991, ko je bil velik oboževalec Kyuss. Ponudil se je, da bi igral že na plošči Rated R. Ideja mi ni bila pogodu, ker bi si ljudje lahko mislili, da igramo z njim samo zato, da bi postali slavni. Ustrašil sem se, da nas bodo vsi gledali skozi prizmo Dava Grohla, saj je on ikona alter rocka. Ko smo pred snemanjem Songs for the Deaf ostali brez bobnarja, sem se iskreno vprašal: »Si želiš igrati z enim od najboljših bobnarjev na svetu?« Seveda. Zdaj je z nami že Joey in dvomim, da se bo našel kdo, ki bo vprašal, zakaj Dava ni na turneji.

Kako se je Queensom pridružil Mark Lanegan?

Igral sem ritem kitaro v njegovem bendu Screaming Trees. Rad pojem, pod glavnimi žarometi pa ne želim stati sam. Želim imeti nepredvidljiv bend. Zdaj smo v bendu trije pevci, ki se med seboj popolnoma razlikujemo. Mark Lanegan ima najboljši glas na svetu za rock’n’roll! Ko ga boste videli na sceni z nami, boste vedeli, zakaj je Mark z nami. Najboljši odgovor na tovrstna vprašanja bo naša prihodnja plošča. Rad imam njegov glas, rad ustvarjam glasbo z njim, ker vem, da jo razume, da jo bo strastno vzljubil in da se bo njegov glas odlično vklopil vanjo.

Koliko je resnice v govoricah, da bo novi album Queensov manj zapleten in bolj pop album?

Tole bo morda zvenelo kot nesmisel, vendar bi moral biti novi album Queensov kot koncentrat v primerjavi s tem, kar smo naredili doslej. Jaz tako mislim, da Queensi zaradi pop melodij in spevnih refrenov igramo darkerski pop, za katerega bi po pravilu ljudje morali biti zelo dovzetni. Ker imamo tri pevce, je težko reči, v katero smer bomo šli. V studio gremo šele februarja. Kdo ve, kaj vse se bo do takrat še zgodilo. Pesmi, ki smo jih doslej napisali, se mi zdijo najboljše v celotni karieri Queensov. Komaj čakam, da gremo v studio.

Zakaj novih komadov ne igrate na koncertih?

Ne želim pokvariti presenečenja tistim, ki bodo kupili našo novo ploščo. Veliko ljudi namreč prihaja na naše koncerte z video in avdio opremo.

Kakšno je vaše stališče do izmenjav po internetu, ki so zamenjale nekoč zelo cenjene in težko dostopne bootleg izdaje?

Zavedam se, da se naši koncerti spreminjajo iz noči v noč in da niti na enem od koncertov ne igramo komadov enako, zato bomo začeli z lastno produkcijo bootleg albumov. Za ta korak smo se odločili tudi zato, ker bootlegerji albume pogostokrat slabo posnamejo in jih potem prodajajo za 20 dolarjev, to je rop. Če si kdo res želi posnetke z naših koncertov, jih bo zdaj lahko nabavil, tako kot naše redne izdaje. Tudi ta vidik posla želimo nadzorovati. Objavljali bomo samo dobro posnete neuradne koncertne albume v majhnih nakladah in jih bomo prodajali za 5 do 10 dolarjev. Če kdo zastonj z interneta snema komade z uradnih izdaj Queensov, je to rop. Če nas že založniška hiša želi spodnesti, zakaj nam isto, le na drugačen način, delajo tudi naši fani? S takim početjem spravljajo v nevarnost mlade bende, v katere nihče ne bo želel več vlagati. Če bodo glasbo vsi brezplačno snemali z interneta, se bom moral spet lotiti postavljanja streh ali klanja - in Queensov ne bo več. Od časa do časa nekatere komade, ki jih ni na albumih, objavimo po internetu za brezplačno snemanje, to je po mojem pravična opcija. Naj mi nihče ne govori o dobrih straneh interneta in jih potem uporabi proti meni!

Viva