Letnik: 2003 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Matjaž Manček

Brazilske zgodbe

Mangue beat - najplodnejši brazilski glasbeni ekosistem

»Pernambuco embaixo dos pés e minha mente na imensidão.«

»Z nogami v Pernambucu, z umom pa v neskončnosti.«

(Chico Science)

»Pridite v brazilske Benetke,« pravijo pretenciozni pozivi v turističnih prospektih, s katerimi agencije vabijo k obisku prestolnice severovzhodne Brazilije. Dvomilijonsko mesto Recife, glavno mesto zvezne države Pernambuco, je sicer res prepredeno s številnimi kanali, mostovi in otoki, vendar romantična primerjava hitro pogrne podolgem in počez. Rečni kanali so bolj podobni odpadnim odtokom, zasvinjano in umirajočo mangrovo pa na dostopnejših mestih zasedajo za silo zbite kolibe na kolih, kjer životari revno prebivalstvo. Ulice so polne kriminala in brezdomnih otrok, stopnja brezposelnosti pa ruši nacionalne rekorde. Zaletavi in preveč ambiciozni ekonomski načrti so staro kolonialno mesto naphali z industrijo, ga brezglavo razširili, ne da bi se pri tem ozirali na občutljivi ekosistem mangrove, na katerem je bilo zgrajeno. Povratni učinki so bili uničujoči, mesto se je začelo dušiti. V začetku devetdesetih let je raziskava nekega washingtonskega inštituta Recife razglasila za četrto najslabše mesto na svetu.

Infuzija, ki je mesto začasno rešila pred infarktom, je prišla nenadoma. Mesta niso rešili državni sanatorji, ampak peščica lokalnih glasbenikov! V pičlih nekaj letih se je Recife iz depresivne, brezdušne urbane gmote spremenil v pisano in hrupno glasbeno prestolnico Brazilije, kjer raznorodne muzike igrajo na vsakem koraku, glasbene šole in festivali pa rastejo kot gobe po dežju.

»Recife je zelo posebno mesto,« razlaga veteran scene Helder Aragäo alias DJ Dolores, ki je z orkestrom Santa Massa trenutno najbolj vroč derivat mangue beata, »pop in folk muzika se igrata skupaj, ljudje, ki igrajo maracatu ali frevo, igrajo v drugih bendih hardcore ali rap ... kaj takega se ne dogaja v drugih mestih. Mesto je izolirano, informacije prihajajo z zamudo, zato vse te muzike sobivajo. Sploh v času karnevala, tedaj se meša vse: v isti ulici igrajo frevo, coco in rock, metal ... In vsi ljudje hodijo gledat vse.«

»Splošno nezadovoljstvo z ekonomsko dekadenco in s kulturnim mrtvilom Pernambuca ter ljubezen do muzike sta bili značilnosti ljudi, ki so se konec osemdesetih let zbirali v baru pri Zé Robertu v četrti Gracas,« se začetkov dogajanja spominja Renato L., glasbeni novinar, aktivist in eden od duhovnih očetov mangue beata. »Tam se je James Brown srečal z Johnnyjem Rottenom, Afrika Bambaataa je spoznal Jorgeja Bena, The Who so se soočili s skupino Fellini, cavaquinho pa se je spogledoval s samplerjem. (Opomba: cavaquinho je pomanjšani verziji klasične kitare podobno tradicionalno brazilsko brenkalo.) Odločilni trenutek se je zgodil nekega popoldneva, ko je v bar privihral Chico in vsem prisotnim glasno naznanil: »Glejte, imel sem jam session z ljudmi iz benda Lamento Negro, tale beat sem pomešal s tistim, dal zraven bas ... V glavnem, tole bom krstil za mangue groove.« Tisti trenutek smo prisotni obsedeli osupli, ne da bi vedeli, ali nas je bolj impresioniral zvok ali beseda, ki jo je Chico uporabil za opis.« Rojen je bil glasbeni stil mangue, ki so mu mediji kasneje dodali še besedo beat.

Francisco de Assis Franca ali Chico Science je bil mož, ki je zamesil eksplozivno zmes. Člane tolkalskega ansambla Lamento Negro in postpunkovskega benda Loustal je združil v zasedbo Chico Science and Nacao Zumbi ter tradicionalne ritme - maracatú, coco, ciranda in druge - stalil s soulom, funkom, rockom, hip hopom in kasneje še z elektroniko. Novinarski in aktivistični par Renato L. in Fred ZeroQuatro (vodja druge najpomembnejše mangue beat zasedbe Mundo Livre S/A) sta Chicovo akcijo dopolnila s konceptom in napisala manifest Caranguejos com cerebro (Raki z možgani), v katerem sta se poklonila raznovrstnosti in trdoživosti biološkega sistema mangrove (mangue), poudarila težave, ki tarejo Recife, in nastajajočo glasbeno sceno vzporedila z obema omenjenima lastnostma zaznamujočega ekosistema in z njegovim značilnim prebivalcem – rakom. To se je dogajalo v prvih dveh letih devetdesetih let. Navzven pa je mangue scena eksplodirala leta 1994 s prvencema obeh nosilnih bendov. Albuma Da lama ao chaos Chica Scienca and Nacao Zumbi ter Samba esquema noise skupine Mundo Livre S/A sta s svežino, s katero so oboji uspeli zmešati tradicionalne in novodobne zvoke, pretresla svet brazilske muzike in Recife postavila na glasbeni zemljevid. No, celotno sceno je le tri leta kasneje pretresel tragičen dogodek. 2. februarja 1997, slabo leto po izdaji mojstrskega drugega albuma Afrociberdelia, se je karizmatični Chico Science smrtno ponesrečil z avtom.

»Ljudje so govorili, da je z mangue beatom konec, in za kratek čas je Chicova smrt res paralizirala sceno,« se spominja Elcy Oliviera, producent in založnik, ki je z založbo Caranguejo Records in s serijo kompilacij Recife Rock Mangue poskrbel, da so do posnetkov in publicitete prišli tudi manj znani lokalni bendi, »vendar je kmalu prišlo do nasprotnega učinka – skupine so se kar množile in do konca desetletja se je dalo našteti čez 80 bendov, ki so bili tako ali drugače povezani z mangue beatom.« Resnici na ljubo je treba reči, da je bilo med njimi tudi precej balasta, bendov, ki so kratkomalo kopirali in s tem banalizirali mangue. Poleg CSNZ in Mundo Livre S/A pa so sceni pečat vtisnili še Mestre Ambrosio, s samosvojo reinterpretacijo forrója in drugih tradicionalnih severovzhodnih muzik, Otto, ki se je po začetkih v Mundo Livre S/A podal v izredno uspešno samostojno kariero, in etno pop rock zasedba Cascabulho. V zadnjih letih so se tem izvajalcem pridružili še z elektroniko in dubom navdahnjeni Eddie in Bom Sucesso Samba Clube, pevki Stella Campos in Monica Feijó, trenutno je največja nova atrakcija zasedba DJ Dolores and Orchestra Santa Massa, ki je na lani izdani plošči Contraditorio? različne tradicionalne glasbene oblike uspela posrečeno parafrazirati v različne elektronske discipline.

»Scena v Recifeju se je pokazala za konsistentno – marsikdaj gre pri eksploziji neke scene za hitro minljivo zadevo, tukaj pa smo dokazali, da je scena močna,« zatrjuje Vinicius Enter, kitarist in pevec ter avtor skladbe Caranguejos com cerebro, ki je prva v studiu posneta mangue beat skladba. »Mangue beat - sicer ne maram preveč tega izraza, je že preveč izrabljen in zlorabljen - so poskušali predstavljati kot gibanje, movement, vendar ga muzikanti nismo imeli za gibanje: zanimala nas je muzika. Veliko mladih bendov danes uporablja ta izraz, pa nima veliko skupnega z začetno idejo mangue beata. Raje uporabljam izraza scena Recifeja ali pa scena Pernambuca.«

Glasbena scena Recifeja pa ima še mnoge druge, manj poudarjene plati: v revnih četrtih – »favelah« in »altih« - muzika živi v polnem razmahu. Samoorganizirani socialni centri so polni tečajev tradicionalnih ritmov in plesov, ki v mnogih primerih mladino brez doma in družin odvrača od kriminalnih in narkomanskih poti. Še posebej zanimiv je primer četrti Alto José do Pinho, v kateri je združba devetih bendov različnih profilov – od hardcora, metala, hip hopa do reggaeja – z dolgoletnim trudom uspela izboljšati bivanjske razmere okolja.

»Ko sem imel trinajst let in sem začel igrati bobne, je našo četrt pretresalo nasilje. Izgubili smo mnogo prijateljev,« pripoveduje Ailton, bobnar rock benda Matalanamao in eden od motorjev kulturnodružbene združbe Alto Falante, ki se od nedavnega ponaša tudi z lastno radijsko postajo. »Sedaj nosi kultura, zlasti muzika, veliko odgovornost za izboljšanje teh razmer in za zmanjšanje nasilja. Pri nas smo v dvajsetih letih delovanja naše združbe Alto falante nasilje reducirali skoraj na nič. Mladina se raje kot v kriminal zateka v vadbene prostore, kjer drgnejo kitare in tolčejo po bobnih. Nastal je večji občutek za odgovornost,« zatrjuje Ailton, ob zvokih radia Alto Falante, ki sredi popoldneva v zvočnike, postavljene vzdolž glavne ulice okrožja, spušča mile zvoke Ratos de porao. »Ja, na začetku smo imeli precej težav,« mojemu začudenemu vprašanju odgovarja Ailton, ki je tudi programski vodja radia, »ko smo postavili zvočnike na ulico, so nekateri ljudje najprej protestirali ob vsakem malce tršem zvoku, vendar so sčasoma ugotovili, da opravljamo koristno delo za skupnost, da je radio povezovalni element in da smo pravzaprav zelo raznoliki. Poleg rockovskih programov imamo dosti hip hopa, oddajo vodita pevec in basist benda Faces do suburbio, imamo pa tudi verske programe, bolero ... Počasi se nam obeta tudi širitev slišnosti in postavili bomo še več zvočnikov. Tudi našim bendom se počasi, a zanesljivo odpirajo priložnosti.« Lokalni bendi, kot so Matalanamao, hardcorovci Devotos in hiphoperji Faces do Suburbio, trdo garajo že vrsto let, a kljub kvaliteti in vztrajnosti jim je zelo težko priti iz tega okolja na plan. Še najbolje je to uspelo bendu Faces do Suburbio, katerih ime je po svetu ponesel film Rap do pequeno principe, kjer eno od glavnih vlog igrata bobnar in muzika. Za to okolje značilna je zgodba o njihovem scratcherju, didžeju KSB-ju, ki je bil eden najperspektivnejših hiphopovskih diskdžokejev in ki ga je za svoj orkester angažiral tudi DJ Dolores. KSB je bil kot mnogi mladostniki povezan tudi z lokalnim kriminalom, kljub prigovarjanju kolegov muzikantov se od te scene ni mogel odtrgati. V začetku letošnjega leta je KSB prejel nekaj konkretnih groženj s smrtjo, češ da postaja preveč znan; prekinil je stike z vsemi bendi in ga ni več na spregled.

Zato pa čedalje bolj na spregled prihajajo nosilci recifenske scene. Nacao Zumbi so se po smrti vodje zelo hitro pobrali; že naslednje leto so izdali dvojni album z novimi skladbami, pri katerih je deloma sodeloval še pokojni Chico, in remikse starih pesmi. Remikse so prispevali Arto Lindsay, Soulslinger in drugi. Vokal je prevzel tolkalec Jorge du Peixe, Chicov dolgoletni prijatelj še iz časov, ko sta skupaj trgala hlače ob breakdanceu, in v taki zasedbi so posneli še dva albuma. Bend je z vsakim albumom instrumentalno zorel, in na lani izdanem, po bendu naslovljenem albumu, ki je izšel pri založbi Trama, so Nacao Zumbi ob pomoči razvpitega newyorškega »wordsoundovskega« producenta Scottyja Harda do kraja nabrusili in ojačili svoj zvok in naredili še korak naprej v mešanju tradicije in novih, avanturističnih zvokov. Mundo Livre S/A so letošnje poletje opravili evropsko turnejo in zdaj pripravljajo gradivo za peti album, DJ Dolores je z ekipo poleti prav tako pretural Evropo in New York in pripravlja drugi album. Mangue beat gre z razvojem tehnike in glasbe naprej. Če je bil v devetdesetih letih pretežno kitarsko obarvan, je sedaj težišče scene na bendih in projektih, zaznamovanih z elektroniko. Tak je internetni »open source« projekt Re:combo, ki je v bistvu platforma za ustvarjanje, poustvarjanje in izmenjavanje elektronske glasbe med avantgardnimi producenti iz vse Brazilije. Glava projekta je možakar, ki sliši na ime Dr. Mabuse in ki je v začetku mangue beata opravljal vlogo »ministra za tehnologijo«.

»Šef pomembnega informacijsko-tehnološkega projekta Pontes digital je na nekem srečanju izjavil, da je ta pravzaprav posledica gibanja manguebit. Treba je vedeti, da je bil Recife kljub ekonomski deprimiranosti eno izmed prvih mest v Braziliji, ki je dobilo internet, in da je bil tehnološki napredek vseskozi spremljevalni dejavnik scene, in sicer scene, ki je tradicionalne muzike pomešala s teorijo kaosa, biologijo in drugimi prvinami znanosti. Devetdeseta leta so Recife nedvomno postavila na zemljevid Brazilije in sveta, mladina pa ima danes neprimerno več možnosti.«

Pa vendar situacija še vedno ni rožnata. »Recife je odmaknjen in izoliran – do Ria z avtom potuješ 36 ur ... in ni denarja,« razlaga Vinicius Enter. »Na začetku je bilo zelo težko – Fred 04 se je kar 10 let boril, da je prišel do prve plošče in priznanja, takrat, v času vinila, je bilo še toliko težje. Zdaj je seveda več zanimanja založb, a unovčijo ga le tisti čisto pri vrhu. Zdaj obstajajo tudi prostori za vaje, saj lahko skupina najame z glasbili, ozvočenjem in snemalno opremo popolnoma opremljen studio za borih 800 sit na uro. Toda še vedno je veliko težav, Recife je skrajno revno mesto. Ogromno zanimivih bendov je po periferiji, v Alto Joséju do Pinho, recimo, in nekateri uspejo kaj doseči, ampak z veliko težav. Prihajajo sicer novinarji z vsega sveta, ampak mediji tukaj so obupni – radijska scena je odvratna, tam se vrtijo smeti brazilske muzike, ta muzika pa se ne vrti. Chica Scienca so začeli vrteti šele po njegovi smrti ... Zdaj stvari le olajšata internet in mp3 format. Ampak, še vedno, če hočeš igrati malo bolj izdelano stvar, album, rabiš denar.«

Elcy Oliviera pa dodaja: »Recife mnogi primerjajo s Seattlom in tamkajšnjo sceno – tudi to mesto je bilo odmaknjeno, nič kaj bogato industrijsko mesto, ki je razvilo svoje specifike. Kar pa se denarja tiče: po eni strani pomanjkanje denarja prav gotovo ovira razvoj scene, po drugi strani pa bi prevelik vdor kapitala pokvaril sceno. Mislim, da ravno zaradi te geografske, politične in ekonomske odmaknjenosti Recife uspe ohranjati kvalitetno glasbeno sceno.«

Matjaž Manček

Izbrana diskografija:

Mundo Livre S/A, Samba Esquema Noise (Banguela, 1994)

Mundo Livre S/A, Por Pouco (Abril Music, 2000)

Chico Science and Nacao Zumbi, Da lama ao chaos (Chaos/Sony, 1994),

Chico Science and Nacao Zumbi, Afrociberdelia (Chaos/Sony, 1996)

Nacao Zumbi, Nacao Zumbi (Trama, 2002)

DJ Dolores and Orchestra Santa Massa, Contraditorio? (Candeeiro/ Stern's, 2002)

Otto, Samba Pra Burro (Trama, 1998)

Mestre Ambrosio, s/t (Rec Beat Discos, 1996)

Mestre Ambrosio, Terceiro Samba (Sony, 2001)

Faces do Subúrbio, Como é Triste de Olhar (MZA Music, 2000)

Različni, Recife Rock Mangue 1, 2 in 3 (Caranguejo Records, 1998, 1999 in 2000)

www.recombo.art.br