Letnik: 2003 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: David Braun

Samo Šalamon

Vsestranski kitarist

Diplomirani anglist in germanist Samo Šalamon, ki se je že pred leti odločno lotil glasbene kariere, kakor le malokdo v Sloveniji, je ta čas na pomembnem razpotju: njegov album Ornethology, ki ga je predstavljal na Jazz festivala Ljubljana v mariborskem Satchmu in v ljubljanskih Križankah, je še svež.

Pravi, da na leto odigra vsaj 50 koncertov s povsem različnimi skupinami: deluje v reggae zasedbi Siti hlapci, triu Ansasa, ki ga odlikujejo pridihi etno godb z vsega sveta, najnovejši pa je moderni (in prvi mednarodni – sic!) jazzovski kvartet Ornethology. Samo Šalamon je bil tako (delno tudi iz finančnih razlogov) prisiljen v delo v konceptualno docela raznorodnih sestavih, vselej pa sta ga v to gnali tudi radovednost in želja po osvajanju glasbenih širjav. Medtem so se že kristalizirale tudi značilnosti njegovih skladb, ki dajejo karakter vsem navedenim skupinam. Tako je Šalamon tip modernega glasbenika, morda celo enega od perspektivnejših v slovenski ponudbi, saj njegov miselni svet zajema vse pozitivne smernice: razmišlja eklektično in se neobremenjeno loteva muzik, ki jim skozi svojo optiko vliva individualni značaj, ter vse bolj deluje mednarodno, integrativno in povezovalno. V majhni državi, kakršna je Slovenija, ter ob razmeroma nizki glasbeni kulturi je to, vsaj zdi se, edini način, kako sploh obstati med prevladujočima poloma: namreč med akademsko glasbeno kulturo in komercialno pop glasbo. Prav v teh vodah trenutno pluje mariborski kitarist, pred katerim je še dolga in bogata pot, na kateri bo zorel in sproti preoblikoval za zdaj mladostni kitarski slog - če mu bo le naklonjeno nekaj pozornosti.

Po osnovni in srednji glasbeni šoli, kjer se je učil klasične kitare, mu je pionir sodobnih tolkalskih tehnik in jazza pri nas, Zlatko Kaučič, uredil zasebne učne ure v Trstu pri Andrei Allioneju, znanem italijanskem jazz kitaristu in profesorju na tržaškem konservatoriju. Šalamon je kratek čas študiral tudi na konservatoriju v Celovcu, a je moral zaradi finančnih težav formalno študijsko pot opustiti, zato se je docela posvetil avtodidaktičnim tehnikam ter zasebnim lekcijam. »Hkrati pa sem ugotovil, da se na konservatoriju ne bi naučil tistega, kar me zanima,« pravi Šalamon. Tako je Samo še eden izmed glasbenikov, ki jim je Zlatko Kaučič nesebično pomagal in jih poslal na pravo pot, hkrati pa uril v razblinjanju glasbenih meja.

Leta 1995 je, kot velik ljubitelj Johna Scofielda, naredil prvo ljubiteljsko spletno stran tega ameriškega kitarista ter čez čas prišel z njim v osebni stik, da bi na internetni strani ponudil karseda natančne podatke. Kakšno leto kasneje sta se mladi kitarist in izkušeni strunar osebno spoznala na koncertu v Italiji, potem pa je Šalamon z njim vzdrževal redno korespondenco in ga spremljal na vseh koncertih v bližnji okolici. Scofield, ki je očitno z zanimanjem spremljal Samov razvoj, zavedajoč se pri tem omejenih možnosti v Sloveniji, ga je širokosrčno povabil kar v lastno stanovanje v New York, na večtedensko bivanje ter osebne instrukcije. Vsakodnevne osemurne vaje z mojstrom ter s številni »jam sessioni« po New Yorku so pri Samu zapustili še danes slišne posledice. »Tri tedne s Scofieldom je več kakor 4 leta konservatorija v Grazu,« pravi poln entuziazma in z željo po delu.

Kako to, da te zanima prav jazz?

Nikdar nisem znal prav dobro igrati rockovske glasbe, ki je za večino slovenskih kitaristov odskočna deska. Moja izhodišča so bila v klasičnem bluesovskem repertoarju, kmalu sem nadaljeval pot v jazz – prek Metheneyja, Scofielda, Halla in Montgomeryja. Obenem sem spremljal tudi sodobnejšo produkcijo, od Billa Frisella do danes aktualnih glasbenikov.

Kaj nam lahko poveš o prvem albumu, A dream come true?

Z današnjega gledišča lahko rečem, da je bil morebiti izdan prehitro – sicer je bila zame izkušnja zanimiva, vendar na album še nisem bil povsem pripravljen. Škoda denarja in vloženega truda, vendar ga štejem kot prvo stopničko v delu. Kot prvi resen izdelek štejem album Ornethology, ki je pravkar izšel.

Kaj se ti je zgodilo v kratkem vmesnem času med obema albumoma?

Veliko: spoznal sem glasbo Erica Dolphyja, Ornetta Colemana, Sama Riversa, tudi Johna Zorna in Billa Frisella. V tem sem našel svoj zvočni svet, ki ni odvisen zgolj od igranja prek »changes«, kar počne večina slovenskih glasbenikov. Vsekakor so to šele moji začetki - prepričan sem, da bo šlo še veliko naprej. Leta 2000 o Ornettu Colemanu, denimo, nisem hotel niti slišati, ker nisem bil pripravljen. Slišal sem popolno odsotnost melodije, denimo na plošči Song X, kjer je igral tudi moj tedanji vzornik Pat Metheney. Danes pa omenjeno ploščo vidim docela drugače: je najboljši Metheneyjev album, hkrati pa bi težko našel bolj melodično ploščo.Zadnja tri leta sem preživljal ob intenzivnem transkribiranju melodij, solov, tem in ritmov omenjenih glasbenikov (ter številnih drugih). Hotel sem vedeti, kako skladbe delujejo, kako so narejene in zakaj.

Kako pa to, da si ob vseh teh transkripcijah začel pisati tudi svojo glasbo?

Zakaj neki bi igral tujo? Samoumevno se mi zdi, da človek piše svojo glasbo.

Na kakšen način pa slovenski glasbenik »čuti« s tradicijo afroameriškega jazza?

Čeprav v povsem drugačni preobleki, se mi zdi, da je improvizacija globoko zasidrana tudi v tradiciji evropske glasbe, ne le ameriške. Podobno kot lahko pri Ornettu Colemanu najdeš korenine v bluesu, bi lahko pri evropskih jazzovskih glasbenikih našel korenine v zgodovini evropske (klasične) glasbe. Pravzaprav šele ta trenutek vidim ozadje mojih simpatij do glasbe Ornetta Colemana skozi lastne izkušnje v bluesovski glasbi, o kateri sva govorila prej. Morebiti je prav tukaj ključ.

Kako je nastal kvartet, s katerim si posnel album Ornethology?

Najprej sem spisal glasbo, pri tem si nisem niti zamislil instrumentarija. Nato sem si izbral glasbenike slovenskega (pravzaprav nekdanjega jugoslovanskega) jazza, ki sem jih globoko spoštoval, saj sodijo v tem delu Evrope med boljše instrumentaliste. A žal sem kmalu ugotovil, da nekateri med njimi za Ornetta Colemana sploh še niso slišali (naj raje ostanejo neimenovani). To me je šokiralo, zato sem prosil za nasvet Zlatka Kaučiča, ki me je navdihoval in navduševal že leta 2000. Zlatko je predlagal glasbenike, ki so sedaj v kvartetu: poslal sem jim glasbo, na kitaro posnete teme in z njimi stopil v stik. Prvič smo se srečali v Mariboru in odigrali nekaj koncertov; ob tem bi rad povedal, kako me je presenetila neomejena podpora, ki so mi jo ti izvrstni in izkušeni glasbeniki izrekli: brez vsakršnega prezira, podcenjevanja ali omalovaževanja smo se skupaj lotili podviga. Preučili smo skladbe, vadili dva cela dneva ter igrali vsak večer koncerte ter snemali v studiu. Na koncu smo bili čisto izžeti, a zadovoljni.

Za to, da je sploh izpeljal projekt, kakršnega si je zamislil, in ob bori podpori sponzorjev, še najmanj seveda lokalnih oblasti, je iz lastnega žepa založil lepe denarce za vse stroške, ne da bi vedel, ali se mu bo kdaj povrnilo. Zdaj je trenutek, da Samo Šalamon pošlje svoj prvi resni album na mednarodni trg, saj je slovenski zanj in za njegovo glasbo premajhen. Tako naj ne preseneča, da je izbral angleški jezik za spremno besedilo in naslov večine skladb na albumu. »Letos sem vesel, da sem smel z zasedbo igrati na 44. jazzovskem festivalu Ljubljana, torej na enem od najstarejših jazzovskih festivalov v Evropi – tudi v Mariboru v Satchmu, med spremljevalnimi prireditvami. Vem pa, da lahko v Sloveniji s takšno zasedbo naredim kakšne štiri koncerte na leto, in prav nič več, saj glasba pada »vmes« med scene, te pa so med seboj že tako razslojene. Jeseni je zato v pripravi manjša turneja po tujini, predvidoma vsaj po Avstriji, Hrvaški in Italiji, če bo sreča grem tudi na Jazz festival v Skopje.« Na vprašanje, s čim se bo v bodoče preživljal, pravi: »Najverjetneje z glasbo, vendar se bom lotil poklica, ki sem ga študiral, če se z glasbo ne bo dalo preživeti.«

David Braun