ALTERATIONS

Voila Enough!

Unheard Music Series/Atavistic, 2003

Z retrospektivno ploščo Voila Enough britanskega kvarteta Alterations se spuščamo v prelomna leta radikalne zvočne estetike svobodnega improviziranja. Alterations so namreč v devetih letih obstoja dodobra pretresli njene temelje, in kot nakazuje že ime, povsem nepretenciozno uvedli spremembe, prekrojitve v dogmatičnem mišljenju nekaterih tedaj glavnih predstavnikov. Ko se je na krilih razburljivih dogajanj v sodobnem jazzu in klasični avantgardi v šestdesetih letih porajala ideja o svobodni improvizaciji kot emancipaciji evropskih, v tem primeru britanskih glasbenikov od ameriškega jazzovskega ideala, se je sprostila neverjetna ustvarjalna energija.

Ta je šla na britanskih tleh vsaj v dve smeri: prva v smer, ki so jo nekateri pojmovali kot »insect music«, in druga v smeri postopne gradnje zvočnega tkiva v »laminarni« godbi zasedbe AMM. Ob popolni opustitvi prevladujočih godbenih shem in pravil ter izhodu iz žanrskih in idiomskih prvin, pa so se izoblikovala nepisana pravila, ki so se artikulirala v dogmatizmih. Zato Derek Bailey v knjigi Improvisation, Its Nature And Practice, o sedemdesetih letih, času nastanka knjige, zapiše dvom v obstoj improvizacije. Ustvarjalna para je tedaj začela izhlapevati, zato je bila potrebna druga generacija improvizatorjev, ki so ji ponovno vlili žlahtnost. Bailey to zapiše v uvodu k zastavku, v katerem piše o Alterations. Seveda ni naključje. Alterations so namreč brezkompromisno prežvečili ustaljene norme in tihe konvencije, jih dodobra premleli in jih žolčno izbljuvali v kontroverzni maniri, ki še danes buri duhove. Zanje pravil ni bilo. Združili in ohranili so prvine prve generacije improvizatorjev, hladno prezrli namišljeno neskladje med evropskim in ameriškim pristopom k improvizaciji, v zvočnost vpeljali klišejstvo pop muzik, rocka, jazza, klasike, celo opojne reggae prvine. Rehabilitirali so hrup, melodijo, blagoglasje in anarhijo. Verjetno ne smemo prezreti, da so v času njihovih začetkov Sex Pistols izdali God Save The Queen in sprožili gnev punka. Predvsem pa so - in to je škandalozno prezrto - z godbenim talilnim loncem različnih tvarin prehiteli postmodernistično kolažiranje Johna Zorna in celotne newyorške downtown predilniške klike. V tem pomenu je stavek -»Škoda, da nismo bili iz New Yorka!« -, ki ga je izrekel ustanovitelj Alterations Peter Cusack Dereku Baileyju, toliko bolj neposreden. Morda bo prizmo historicizma obrnila ravno plošča Voila Enough!, ki jo je založil arhivar preslišane intrigantne godbe John Corbett pri ameriški založbi Atavistic.

Kvartet Alterations - v postavi Peter Cusack (kitara), Steve Beresford (klavir), Terry Day (bobni, tolkala) ter David Toop (pihala, kitara) - je leta 1977 osnoval Peter Cusack. Čeprav sami začetki segajo že v leto prej, ko je ta zasedba prvič nastopila na Nizozemskem, kjer je Cusack nekaj časa živel. Vsi so že delovali v britanski kreativni glasbeni diaspori, vendar je prvi navdih za njihovo godbo prišel od nizozemskih instantnih skladateljev, absurdnih humoristov Mishe Mengelberga, Hana Benninka in Willema Breukerja. Toda Alterations so kilometre stran od njihove burkaške godbene komedije. Že z izborom glasbenikov je Cusack želel preseči ortodoksnost in pljuniti v puritanizem. Sprva je eklektičnost godbe izhajala že iz same ustvarjalne napetosti med člani zasedbe. Steve Beresford je že takrat nakazal slog, v katerem uporablja različne citate iz raznolikih žanrskih praks, ter smisel za žlahtni humor. Terry Day je razvijal izrazit samosvoj pristop k igranju tolkal že od šestdesetih let dalje, David Toop pa je s številnimi pihali v zasedbo vnašal prvine vzhodnjaških godb. Kasneje se je zvočni izraz spreminjal s številnimi zvočili, z uporabo ozvočenja, električnih kitar, efektov, klaviatur, v poznem obdobju celo gramofonov, magnetofonskih trakov in semplerjev.

Prekrojitev v sozvočju so kasneje opravljala številna mala glasbila in zvočila s smetišča; baloni, maracas, glasbila igračke, pasje piščalke, sirene, igrača bobnajoča opica, žepni sintetizator in podobna šara, vključena v nastop. Ta je bil za zasedbo izdatnega pomena. Alterations so nastopali po eminentnih festivalih s sodobno muziko, jazzom, v špelunkah, pubih in na rockerskih prizoriščih. Publika je bila vedno enovit del podžiganja členjene notranje dinamike benda. To so večkrat vlekli za nos s poudarjenimi klišejskimi citati, ki so jih nato brzopleto raztelesili in razkrojili v nekaj povsem nedefiniranega. Prav zato je pomenljivo, da so v devetih letih obstoja izdali tri plošče, od tega kar dve posneti v živo. Studijska plošča pa hkrati predstavlja še eno izrazito sestavino igre kvarteta, namreč njihovo zanimanje za studijsko produkcijo, predvsem za omamljene studijske eksperimente jamajških postojank duba in reggeaja. Studijski izdelki so v marsičem še vedno arhaični v zvočnosti, vendar odstirajo bolj izbrušene drobce in zakrivajo hrupno sestavino koncertov, kjer so se jim včasih pridružili tako imenitni bratje, kot denimo Peter Brötzmann, Fred Frith, Derek Bailey, John Oswald in celo ameriška zasedba Shockabilly.

Alterations so pot sklenili v drugi polovici osemdesetih let, delno, ker se je humornost in lucidnost interakcije izgubila, in delno, ker se je tedaj David Toop povsem odpovedal igranju glasbe. Kasneje se je k njej vrnil kot ugleden zvočni manipulator, elektrofonik, še prej pa se je v svetu utrdil kot pronicljiv pisec, teoretik in godboslovec, ki je izdal že kar nekaj pomembnih pisanih zvočnih študij, denimo študijo hiphopovske kulture Rap Attack, osebni pogled na razvoj zvoka Oceans Of Sound z nadaljevanjem Exotica. Peter Cusack je eden izmed pomembnih členov dolgoletne britanske združbe, ceha kreativnih glasbenikov London Musicians Collective, združbe, ki nam je v zadnjem letu dala izjemno radijsko postajo Resonance FM. Cusack občasno še improvizira v živo na preparirano grško lutnjo buzuki in elektroniko, predvsem pa se ukvarja z zvočno arheologijo, s snemanjem zvokov iz okolja in njihovim umeščanjem v socialni kontekst nekega urbanega vsakdana. Terry Day se je po nesreči bolj kot muziciranju predal poeziji, ki jo je je vnašal tudi v pozne nastope Alterations. V zadnjem obdobju se je vrnil med spontane muzikante, saj sodeluje z London Improvisers Orchestra. Glasbeno pa je najbolj izrazit dedič zasedbe Alterations kameleonski Steve Beresford, ki nas še vedno preseneča kot elektrofonik, pianist, skladatelj, improvizator in avtor filmske glasbe, ki jo je pod naslovom Cue Sheets II izdal pri Zornovi založbi Tzadik.

V zadnjem letu smo doživeli kar dve plošči še neizdanega zvočnega gradiva Alterations. Prva je lani izšla pri založbi Intuitive, drugo pa predstavljamo zdaj. Plošča prinaša koncertne posnetke iskrivih Alterations iz Berlina, Tilburga in Bracknella, posnete med letoma 1979 in 1981. Posnetki izražajo izmuzljiv značaj, ki jih je ponesel izven godbenih konceptov, ki so včasih sami sebi namen, pravzaprav - kot je zapisal Bailey - postajajo tisti »izmi« v glasbi, ki kasneje služijo le še kot referenca, ne kot aktivna, udejanjena praksa. Tej so Alterations vlili duha in zanosa, ki se kažeta še dandanes: Posnetki iz Berlina so iz tamkajšnjega festivala sodobnega jazza, Tilburški posnetki so iz špelunke, polne pijanih blebetačev, posnetki iz Bracknella pa predstavljajo tipično okolje, kjer se je improviziralo v Veliki Britaniji - v gornji sobici nad pubom ...

Bodi to dovolj. Ali z besedami Alterations: VOILA ENOUGH!

(www.atavistic.com)

LukaZ