ARAB STRAP

Monday At The Hug and Pint

Chemikal Underground, 2003

Skoraj vsak bi lahko delal glasbo, kot jo delata Aidan Moffat in Malcolm Middleton. Potrebuješ le ceneno napravo za ritem, osnovno znanje igranja kitare in pogum, da komaj razumljivo momljaš zgodbe, ki si jih slišal od znancev v krčmi čez cesto. A še vedno obstajajo razlike; večina takih diletantov tudi ostane tam, kjer črpajo zamisli (v bližnji krčmi), v vizijah Arab Strap pa je nekaj, kar ju je izstrelilo daleč čez meje škotskega mesteca Falkirk.

V času nenadne medijske pozornosti (britanski glasbeni časniki živijo od odkrivanja novih rešiteljev »rock'n'rolla«) sta po naključju prišla do podpisa snemalne pogodbe z veliko založbo Polydor. V hitro spreminjajočem se svetu industrije zabave jima ni šlo najbolje, vsa kalvarija je trajala le en mučno neizrazit album Elephant Shoe. Ko so ju odslovili, sta si oddahnila in se vrnila k svojim.

In to dobesedno. Njun novi album je poklon krčmi v njunem Falkirku, tamkajšnjim stalnim strankam, je povzetek njihovih zgodb, ki niso bistveno drugačne od Aidanovih. Jezik je spet neotesan in odkrit, prikaz od vseh pozabljenega mesteca tam na severu britanskega Otoka, kjer so edina alternativa domačega ždenja pred televizorjem le brezplodne razprave v krčmi Hug and Pint. Že naslovi pesmi povedo veliko: Flirt, Peep Peep, Fucking Little Bastard in pomenljiva The Week Never Starts Round Here, eksplicitni prikaz njunega vračanja, saj je to naslov prvega albuma iz leta 1996! Obenem kaže na nespremenljivost in neperspektivnost opisanega okoliša, teden v Falkirku nima pravega začetka, tisti ponedeljek iz naslova nove plošče je pač enak kateremukoli drugemu dnevu.

Tudi sicer se Arab Strap nista bistveno poboljšala. Nepisane norme so jima tuje; osnova sta še vedno nekaj funtov vredna naprava za ritem in kitara, usmerjena na zgolj spremljevalno vlogo, zato pa glavnino glasbene dražljivosti prevzemajo gostujoči glasbeniki. Godala so nemalokrat v ospredju, nosijo pesem. Še vedno pa daje Aidanov glas tisto razpoznavno noto, ki Arab Strap nesporno loči od vsega slišanega v popularni glasbi. Le silno zadovoljstvo ob vrnitvi domov je lahko povzročilo preskok v razpoloženju, na trenutke se Aidan razživi, tedaj poje bolje kot kdaj prej, strese z glavo, zbistri misli, da bi se takoj v naslednji pesmi pogreznil nazaj v komaj razumljivo brundanje v brk, ki je za povrh »odpeto« v lokalnem narečju. V vsakem primeru uspe ujeti misli v pesem z glavo in repom ter z melodijo. Namig: za besedili raje poglejte na njuno spletno stran www.arabstrap.co.uk, Aidanovo petje bi v popolnosti razumel le Škot, prostoročno spisani stihi na ovitku plošče pa so tudi nečitljivi.

Arab Strap na petem albumu ohranjata začetno okornost - in prepričata. Sta genialna diletanta, kakor smo že dejali za neko drugo gibanje.

Janez Golič