BEMBEYA JAZZ

Bembeya

Marabi/Melodie, 2002

Z manjšo zamudo, saj gre za enega najbolj vznemirljivih albumov minulega leta, ki še vedno izvrstno vztraja na prodajnih lestvicah tovrstne godbe, vam ponujamo dokaz, da so v popularnoglasbenem svetu godbe, ki začasno zamrejo, odmrejo pa ne, ampak se prepojene z novimi ustvarjalnimi sokovi zlahka zavihtijo v samo ospredje dogajanja, ko ponovno nastopi čas zanje. Tokratni dokaz se imenuje Bembeya Jazz: seveda pa ni edini v zadnjem času. Govora je o lepem številu afriških skupin in izvajalcev, ki so ustvarjalno pot pričeli v tako imenovani »zlati dobi« afriške popularne godbe, tam nekje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ter jo v matičnem okolju zaznamovali do tolikšne mere, da so s prizorišča odhajali kot legende neposredno v njeno zgodovino. Tam so ti akterji sodobne afriške kulturne zgodovine preživeli od 15 do 20 let, dokler jih ni na začetku novega tisočletja poiskalo rastoče zanimanje za korenine in zgodnja obdobja godb. Izdajam arhivskih posnetkov so sledila iskanja še živih protagonistov. Zanimanje zanje je tudi pri akterjih vzbudilo željo po ponovnem ustvarjalnem druženju, pri ozaveščenih producentih in založnikih plošč pa zamisel, da bi jih pri tem podprli in ta ponovni vstop na glasbeno prizorišče tudi dokumentirali za glasbeno javnost. Glavno vlogo pri tem so odigrale evropske založbe, med njimi velja posebej omeniti človeka, ki stoji tudi za izdelkom, ki ga predstavljamo tokrat. To je Christian Mousset, dolgoletni umetniški direktor festivala Musiques Metisses v francoskem Angoulemu, ki je posebej zato, da bi izdajal nove posnetke obujenih legendarnih bendov in izvajalcev, ustanovil založbo Marabi ter vzporedno s tem vpeljal prakso, da najprej vzpodbudi ponovno zbiranje članov legendarnih afriških skupin, jih nato predstavi na festivalu, jim po njem omogoči studijsko snemanje, izda ploščo in jih nato ponudi drugim sorodnim festivalom. Tako je bilo tudi z Bembeya Jazz, zato lahko po 15 letih predstavimo njihov povsem svež album.

Bembeya Jazz – nekaj časa tudi z dodatkom National – so seveda osrednja gvinejska glasbena skupina iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Med tistimi, ki jih je po vlogi in pomenu mogoče postaviti ob njihov bok, sta dve, za kateri prav tako velja opisana zgodba o obujanju legend: Orchestra Baobab iz Senegala z lanskim albumom Specialists in All Styles in Super Rail Band de Bamako z letošnjim »povratniškim« Kongo Sigui. Bembeya Jazz so svojega naslovili preprosto Bembeya. Enak je naslov uvodne skladbe, sicer pa vsebuje osem pesmi, ki so vse stare več kot 15 let. Gre pa za znova posnete priredbe skladb iz njihovega železnega repertoarja, to seveda nič ne moti. Nasprotno: je zagotovo pravilen prvi korak nazaj na prizorišče in pred občinstvo, ki tega repertoarja verjetno ne pozna, saj je bil dolga leta skoraj povsem nedostopen, v zadnjem desetletju pa le delno in težko predstavljiv s ponatisom vinilnih singlov v zbirki Guinee: 40eme anniversaire Syliphone. Že leta 1962, ko so pod tem imenom posneli prvi hit, so bili v bendu tudi na tem albumu ključni člani: kitarist in pevec Sekou Bembeya Diabate ali Diamond Finger, bobnar Conde Mory Kouyate ali Mangala in pevec Salifou Kaba. Med veterani so tudi: saksofonista Dore Clement in Aboubacar Koita ali Mazi, tolkalec Papa Kouyate in predvsem pevec Aboubacar Demba Camara, ki je avtor kar nekaj pesmi na tem albumu. Če se bo ta prvi korak nadaljeval z objavo novega zvočnega gradiva, toliko bolje. A tudi, če bodo Bembeya Jazz do ponovnega ali dokončnega odhoda z mednarodnega glasbenega prizorišča preigravali le osvežene izvedbe uspešnic iz šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, bo užitek povsem zadosten. V obeh primerih obljubljajo nenaporen, zabaven, plesen izlet v rekonstrukcijo delčka zgodovine afriške popularne godbe.

Zoran Pistotnik