KETIL BJØRNSTAD

The Nest

Universal/Multimedia, 2003

Ketil Bjørnstad je norveški pianist, skladatelj in pisatelj, ki je sicer manj znan od nekaterih prijateljev (Terje Rypdal, John Christensen), vendar že dolgo redno ustvarja plošče, ki so ne le vrhunske umetnine na ustvarjalnem robu evropske improvizirane in tako imenovane resne glasbe, ampak presenečajo tudi z nenavadnimi in domiselnimi koncepti (recimo plošča Grace (Universal, 2001), o kateri sem ob izidu pohvalno pisal v Muski).

Tudi z najnovejšo, The Nest, katere navdih je bila istoimenska fotografija Eve Marie Riegler, ki krasi tudi naslovnico, ustvarjalni povod pa glasba za predstavo o sloviti norveški pisateljici Sigrid Undset in prebiranje poezije ameriškega pesnika Harta Crana, ni nič drugače. Bjørnstad je uporabil scensko glasbo za predstavo kot nekakšno rdečo nit, ki povezuje venček uglasbene Cranove poezije, to pa izvaja Anneli Drecker. Najbolj pravzaprav presenečata izrazita liričnost in melodičnost plošče (avtor pove nekaj o tem v spremnem besedilu), ker zanj doslej to niti ni bilo najbolj značilno, preseneča tudi izjemen občutek, s katerim se je lotil tako zahtevne naloge, kot je dati že tako zelo zvočni in sugestivni poeziji še več poudarka. Bjørnstadova glasba po eni strani to dosega z zelo premišljeno instrumentalno spremljavo vseh štirih glasbenikov, ki igrajo različne sintetizatorje in drugo elektroniko, pa klavir, violo in kitare, po drugi pa z izvrstnim, neizumetničenim glasom gostujoče pevke.

Nastala je plošča, ki prinaša eno najboljših druženj poezije in glasbe v zadnjem času, navdušuje pa tudi zato, ker je njeno ozračje izrazito optimistično, to je pravzaprav v nasprotju s tistim, kar jo je oblikovalo (življenjepis Undsetove in Cranova poezija). Skoraj odveč je dodajati, da je tudi zvočno izvrstna, saj je nastajala v znamenitem studiu Rainbow, tonski mojster pa je bil sloviti Jan Erik Kongshaug.

Jure Potokar