Letnik: 2003 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Danijel Mežan
THE BUG
Pressure
Tigerbeat6, 2003
Velecenjeni otoški kreativec Kevin Martin je The Bug aktiviral že sredi devetdesetih let kot studijski odvod. Družbo so mu delali priznani gramofonar DJ Vadim in stari prijatelji iz projektov God in Ice - klarinetist Alex Buess, basist Dave Cochrane in kitarist Simon Hopkins. Brez dlake na jeziku lahko pristavim, da mi je zastajal dih, grabila me je mučna paranoja, nočne more pa so prevladale razumu, ko sem leta 1997 za crooklynski Wordsound nič hudega sluteč prisluhnil prvencu Tapping The Conversation. Albumu, ki je nastal kot virtualni soundtrack za napeto »prisluškovalno« klasiko Francisa Forda Coppole, za film The Conversation, ki s ploščo sicer nima skupnih nobenih zvočnih vzorcev, se pa zato srečata v očitni atmosferi vseprisotnih teorij zarote in grozljivem potujevalnem učinku. Plošča je bila žanrsko daleč od kateregakoli predalčka: še najbliže je elektroakustični zmešnjavi avantjazza, grozljivega ambienta in dubhopovskega monstruma, ki ob vsakem vnovičnem poslušanju zakoraka v najmanj pričakovano smer. In po daljšem obdobju čakanja na nadaljevanje me je Kevin Martin pustil v temi kar dobrih šest let, preden je udaril znova - s povsem drugačno zvočno sliko kot pred časom.
Po prvencu je namreč Martin razpustil originalno postavo projekta The Bug in ga namenil le še solističnim produkcijskim zvijačam, ki so do nove plošče Pressure obrodile nekaj EP plošč in singlov. Iskati je začel sebi lasten slog, ki bi ga lahko razvijal v več smereh hkrati, potešil potrebo po minimalističnem in halucinogenem pristopu do ustvarjanja odprtega zvočnega prostora, ki se ne osredotoča na nenehno nalaganje slojev do onemoglosti, kot smo bili vajeni v preteklosti, ter izkazal dokončno ljubezen ozvočenju in bobnečemu basu. Plošča Pressure ga namreč prvič ponudi v svetu dancehallovskega ragga poskoka, pravzaprav v obdelani verziji tega jamajškega fenomena, ki mu najde nov urbani zvočni prostor ter ga prilagodi času. Tako kot bi dandanes moral zveneti, če bi prilezel iz gverilskih jarkov. In žanrska fascinacija ne preseneča, saj že nekaj časa skupaj z britanskim producentom Rootsmanom vodi dancehallovsko ragga založbo Razor X, ki potiska ta zvočni milje do novih meja in razsežnosti.
Kevin Martin je album Pressure snoval v finančno zelo oteženih razmerah, saj je celo razmišljal, da bi se dokončno izselil iz predrage Anglije. Zanimivo je to, da je v takih razmerah v preteklosti ustvaril kar se da napadalno, uničujočo, sadistično in neposlušljivo glasbo, tokrat pa je ubral povsem drugačno smer. Zvočno je namreč izrazito funky, strukturno skeleten, celo plesno usmerjen in nič kaj pretirano antagonističen. O. K. Vokalni udar je še vedno v večini primerov provokativen in politično nekorekten, a očitne spremembe in napredka zares ne morem preslišati. In prav lajajoči, agresivni, ekspresivni in skrajno neposredni vokalni delikti so tisto, kar Martin v zadnjih letih še posebej izkorišča sebi v prid. Vsakič z drugačnim pristopom, to je dokazal že z Ice in Techno Animal. V dvanajstih skladbah plošče Pressure se namreč zvrsti četa borcev, poetov in »toasterjev«, ki si vsak odreže svoj kos pogače. Toastieja Taylorja (bolj znanega po sodelovanju z založbo Big Dada in kolektivom New Flesh For Old) in trinidadskega uličnega poeta Rogerja Robinsona se spomnite še iz zarote z Ice in Techno Animal, sveže sile pa so med drugim še berlinski kult Tikiman, Singing Bird, ki je delal tudi z Dunajčani Sofa Surfers, in ragga veteran Daddy Freddy, ki je pred časom pristal v Guinessovi knjigi rekordov kot najhitrejši MC na zemeljski obli. Spisek je zares pester, vsakemu posebej pa je Kevin Martin ustvaril zvočno osnovo, ki se prilega posameznemu verbalnemu desantu. Prav zato je album Pressure izjemno pisan in nepredvidljiv, saj ne vztraja le v linearnem tempu, ampak nenehno variira v temperamentu, ambientu in učinku potujevanja. Tako lahko enkrat pademo v besen hardcorovski raggamuffin, drugič spet v metafizično poemo, podvrženo dubovskemu lagodju, naslednjič v halucinacijo blizu Berlinu in Basic Channelu, nazadnje pa pristanemo v elektronski sonični vojni, ki napada telo in um.
Danijel Mežan