CALIFONE

Quicksand/Cradlesnakes

Thrill Jockey, 2003

Veter iz ameriškega mesteca Chicago že dalj časa razpihuje godbeno kreativo, katere razvejanost in eklektična nabritost presegata zlato tradicijo bluesa, jazza in punk rocka. Če mesto kot fizični prostor še vedno temelji na segregaciji prebivalstva, godbe živijo in se prepletajo v osupljivem sožitju, kjer je multižanrsko načelo prej naraven proces kot tržni prijem. Godbe soobstajajo, se redno izvajajo v živo na krilih entuziazma posameznikov in kolegialnosti.

Ravno na teh temeljih se je lahko razvila glasba, ki so jo mediji ponesrečeno, a toliko bolj zakoličeno poimenovali postrock. Ta je produkt nemirnega kreativnega libida, sle po raziskovanju, poslušanju, reinterpretaciji zgodovine, naj je ta folkloristično urbana ali pa takšna, ki razkriva tančice urbanega, plesnega in elektronskega. Ustvarjanje Jima O'Rourka, zasedbe Tortoise, Kena Vandermarka in drugih temelji ravno na načelu reinterpretacije, bodisi ognjenega jazza, elektrofonskih glasbenih raziskovanj bodisi punk rocka. Z zanosom in poglobljenostjo so v godbo pronicljivo vnesli citate. Zvočna estetika, blodno stlačena v postrock, je ta dejstva mirno spregledala. Zato je dandanes postrock tržni predal, zvijača, paket aranžma za potrošnika, ki išče že znano, slišano, domače za lastno nepretenciozno slušno ugodje. Od tod imamo pod to oznako toliko brezosebnih, posnemovalnih mlakuž in štanc.

Zato je toliko presenetljivejša izjava čikaškega veterana Tima Rutilija, da je s Califone skušal delati lahko glasbo, »easy listening«, sodobni muzak, glasbo za v dvigala. Če je res tako, in ne gre zgolj za artistično ironijo sodobnosti, smo lahko hvaležni zgolj vetrovnemu okolju, da smo s Califone na prelomu temne dobe dobili svetlo, intrigantno godbeno melanholijo s koreninami v ameriški folk dediščini velikih avtorjev pesmi. Le da so ti kot folkiji strumno protestirali, se srce parajoče notranje izlivali in spoštovali pretekle malike. Califone predvsem delujejo fragmentarno, z refleksijami na preteklost in nagnjenji do deviacij obrazcev. Z zadnjim albumom Quicksand/Cradlesnakes so se deviacije prečistile in artikulirale v avtohtono glasbeno govorico, baladno igro in liriko, prepleteno z motnim pogledom skozi vetrobransko steklo, kjer podobe hitro izginjajo, ostajajo pa grenkobni mozaiki prostih asociacij, razmetanih po spominu. Tako lirika Califone ne deluje kot zaokrožena izpoved, zgodba, temveč kot beatniški virus, ki razjeda pripovedno strukturo. To je veljalo tudi za zgodnjo fazo Califone, zasedbo, ki je neposredni dedič benda Red Red Meat. Ta je nekdaj snemal celo pri famozni založbi Sub Pop. In čeravno so Red Red Meat spadali v nežnejši pol punkrockanja, so Califone pobeg v intimo in milozvočje s prevratniško žilico, sprva mišljen kot projekt Tima Rutilija, ki se je na prvih posnetkih poigraval z računalniškimi zvoki. Elektronska sestavina še vedno iz ozadja odmeva v godbi Califone, vendar v zadnji fazi veliko bolj prefinjeno in subtilno kot na začetku. Kasneje je Rutili okoli sebe zbral skorajda celotno ekipo Red Red Meat, s katero snuje tudi založniško hišo Perishable Records. Zbrani veterani skupin, kot je Rex, in ustvarjalna jedra zasedb Orso in Sin Ropas so zgodnje snovanje označili kot »preveč poslušanja Milesa Davisa«. Davisovo elektrificirano psihedelično obdobje v sedemdesetih letih je dodobra okužilo Chicago, spomnimo se denimo samo HIM, ki so enega izmed albumov izdali prav pri Perishable Records. Zgodnji Califone so tako kolaž različnih vplivov, od jazza, folk rocka, punka in duberskih studijskih eksperimentov. Na Quicksand/Cradlesnakes pa je nežnejša, akustična sestavina povsem v ospredju melanholije s temačnimi podtoni. Plošča je polna krhkih aranžmajev, kjer se prepletajo bendžo, lapsteel kitara, akustična kitara, mandolina, palčni klavir, harmonika, družina tolkal in živa elektronika. Čeprav je tok plošče kot celote baladen, ga prebada kup zvijač, ki bogatijo zvok. Ob uverturi »... one« najprej pomislimo na elektroniko prenosnega računalnika, dokler ne preide v lahno elegijo, katere svet je preveč čudaški za poistovetenje z nosilno liriko. Družina tolkal nas imenitno razkrojeno popelje v Cat eats Coyote, ta pa deluje kot beefheartovska uvertura v edino bolj drvečo skladbo Your Golden Ass. Folk elementi se mutirani gnetejo v formatu pokvečenih pop pesmi, ki so vse po vrsti dovolj močne, da pritegnejo. In kljub počasnemu toku krepko pretresejo duha in nabrijejo sluh, iz dremavice zdrsnejo v hrupno disonanco ali nas ujamejo z melodičnostjo refrenov. Califone lahko v eni sapi citirajo Captaina Beefhearta, Can, Rolling Stones, antologijsko dediščino Harryja Smitha in Alija Farke Toureja, hkrati pa so to le bežne postaje na njihovi poti. Če jih kritiška peresa rada umeščajo med prenovitelje ameriške folk tradicije in jih kot alternativni folk pečajo s Papa M, Palace Brothers na eni strani ter z »novo čudno Ameriko« z No Neck Blues Band in Jackie O Motherfucker na drugi, jih sam kaj rad primerjam z zgodnjo fazo belgijskih Deus v želji delati »čudne pop pesmi«.

Vsekakor je ščepec zgodb o zasedbi Califone še premalo znan v malem morju kvalitetnih zasedb in godb, ki prihajajo iz Chicaga. S ploščo Quicksand/Cradlesnakes, izdano pri dobro distribuirani založbi Thrill Jockey, pa se njihov spoj lepote in čudaško otožnega, subtilno mračnjaškega počasi razkriva v čudoviti maniri. In če je med vami tudi tisti vedno jezikavi punkrocker, ki se zmrduje nad odkrivanjem korenin nekdanjih idolov, naj pozornost namesto na žagovino raje usmeri na obliko in sporočilo pesmi. V Califone se namreč rojeva izjemen avtor, ki bo krojil podobo sodobnega rocka ...

(www.thrilljockey.com)

LukaZ