ABDOULAYE DIABATE and KOUTIALA ORCHESTRA

Samory

Cobalt, 2002

Malijski pevec Abdoulaye Diabate je v domovini velika zvezda, še posebej, ko govorimo o tistem segmentu tamkajšnje popularne godbe, ki je povezan z bambarskim glasbenim izročilom. Na tamkajšnjem glasbenem prizorišču je prisoten že zelo dolgo, saj je bil njegov prvi mednarodni album, s katerim smo se srečali pred več kot desetimi leti, še vinilen. A od tedaj so bili njegovi nam dostopni posnetki presneto redki, pa tudi informacije o njegovem domačem početju niso bile ravno obilne. Abdoulaye Diabate je očitno še eden izmed tistih preštevilnih zahodnoafriških glasbenikov, ki jim nesporna kvaliteta glasbenega opusa, domišljeno umeščenega med tradicijo domačega okolja in izzive aktualnega kulturnega dogajanja, ni pomenila samoumevne odskočne deske za mednarodno uveljavitev. Očitno mu zadošča domača slava in je čisto zadovoljen z ustvarjanjem v domačem okolju, v kraju Koutiala, kjer redno igra z bratom Modibo Diabatejem in s številnimi odličnimi lokalnimi glasbeniki. Tako je nastal tudi njegov zadnji album, namenjen mednarodnemu tržišču; lani je izšel pri francoski založbi Cobalt. Posnetki so nastali s pomočjo mobilnega, iz Francije pripeljanega snemalnega studia v Diabatejevi hiši v domačem kraju, spremljali pa so ga najboljši lokalni glasbeniki, ki so se za to priložnost združili pod zgovornim nazivom Koutiala Orchestra.

A sam nastanek albuma je spremljala še ena zanimiva okoliščina, ki je seveda vplivala na razpoloženje med snemanjem in na vsebino albuma. Snemalna ekipa, ki ga je posnela, je iz Pariza v Bamako letela 11. septembra 2001 ter med postankom v Dakarju izvedela za napad na World Trade Center v New Yorku. S to informacijo in seveda v primerno tesnobnem vzdušju so nato pripotovali iz Bamaka v Koutialo, in to razpoloženje je ob spremljanju novic obvladovalo tudi ves snemalni »session«, ki se je pričel naslednjega dne, to je 12. septembra 2001, nadaljeval pa tja v oktober.

A ne glede na opisane okoliščine je rezultat snemanja osem izjemnih skladb, odlično odigranih in kompozicijsko uravnoteženih, vse so glasbeno in po besedilih avtorsko delo Abdoulayeja Diabateja. Štiri izrazito profilirane sestavine so se tokrat zlile v bogat glasbeni amalgam: jasen, odločen glas, okrepljen z dobrimi spremljevalnimi pevci, plava ves čas nad intenzivnim zvočnim tokom, ki ga ustvarja medigra tradicionalnih in električnih glasbil, v posameznih skladbah vedno znova nadgrajena z močno pihalno-trobilno ekipo, v drugih pa s trdnimi, krepkimi, brzečimi ritmi tolkalcev. 14 ljudi je igralo ob Abdoulayeju Diabateju na tem snemanju in zvočni volumen je ustrezen, prepričljivost izvedbe pa moramo seveda pripisati njihovim instrumentalnim in pevskim veščinam. In da bi bile te še okrepljene, je Abdoulaye v goste povabil tudi nesporno najboljšega malijskega igralca tradicionalnega n'gonija, mojstra Moribo Koito. Žal le za eno, četudi najdaljšo skladbo na albumu. Sicer pa velja omeniti vsaj še Abdoulayevega brata Modiba Diabateja, odličnega igralca balafona in pevca, ki sicer vodi tudi manjšo, šestčlansko zasedbo Koutiaka. Ta je prav ob tej priložnosti posnela gradivo za prvi album Bouade (izšel je prav tako lani pri založbi Cobalt), sicer pa je običajno Abdoulayeva spremljevalna skupina.

Abdoulaye Diabate in njegovi mojstrski soigralci iz Koutiala so s tem albumom dokazali, da so zgolj po naključju v senci drugih, mnogo bolj razkričanih in uveljavljenih malijskih izvajalcev podobnega glasbenega pristopa, saj so jim v vseh pogledih nesporno kos. To je še en dokaz o izjemnem glasbeniškem potencialu, ki ga premore aktualna popularna glasba v tej deželi, in zato tudi hkrati obet vedno novih vznemirljivih glasbenih pustolovščin.

Zoran Pistotnik