ELECTRIC SIX

Fire

XL Recordings/Dallas, 2003

Se vam pleše? Vam to preprečujejo »štuc-štuc« ritmi, ste željni disko ritmov?! Nostalgični kolekciji starih dobrih disko kosov, ki ste jih svojčas sovražili do dna duše, lahko prilepite tudi katero od pesmi detroitskih Electric Six. Sploh če ste ljubitelji starih, trdih kitarskih prijemov, ki ste jih prežvečili v rani mladosti. Podobno, kot ne moremo resno jemati diska, se zgodi z Electric Six. S cinizmom pletejo toliko spodobnih in nespodobnih glasbenih trenutkov naše in njihove polpreteklosti, da jih ne moremo jemati resno, zato ocena tega prvenca ne ustreza kakovostni ravni večine kritik. Tisti s strupenim jezikom bi jih raztrgali, tisti z bolj »piarovsko« govorico jih jemljejo pavšalno, pač še en bend, o katerem je treba nekaj dobrega reči. Oboji govorijo resnico, zato delujejo resno. Šala, zafrkavanje je nosilni steber Electric Six, so »gumpci« kot Bloodhound Gang ali KLF, na trenutke odjeknejo inteligentno kot Talk Talk, nato dodajo še ščepec novega popa osemdesetih let in glamurja kakšnih Roxy Music. Kraje avtorizirajo na lastno odgovornost in že tolikokrat slišano nevarnost ter dokažejo, kako dolgočasni so Limp Bizkit in večina numetalne navlake, ki jim manjka humorja, kaj šele pravega črnega funka. S pritlehnim soulom in rhythm’n’bluesom se Tom Jones kot gibčni mladostniki spuščajo na plesne odre in si upajo napovedati atomsko vojno na plesišču ter pri tem gradijo ameriške mišice. Norčevanje z jajci je početje Electric Six, zato jih ne smemo jemati resno.

BIGor