FALAK

The Chemirani Trio and Neba Solo Trio

Cobalt/Melodie, 2002

Pri tem magičnem briljantnem izdelku ni v resnici nobenih misterijev. Opraviti imamo z izrazito sodobnim medkulturnim, od zunaj iniciiranim projektom za čisto konkreten namen; s produkcijo torej, s katero so dali nekemu kulturnemu dogodku razsežnost enkratnosti. In če je splet okoliščin namen prerasel, toliko bolje. Očitno nihče ni verjel, da se bo druženje dveh ansamblov iz tako različnih kulturnih okolij in zemljepisnih oddaljenosti tako dobro prijelo. A skrbno načrtovan projekt je obrodil prav takšne sadove. Tu se je še enkrat pokazalo, kako pomembno je lahko poslanstvo široko razgledanih in kulturno ozaveščenih producentov, animatorjev in organizatorjev glasbenih dogodkov pri prebijanju medkulturnih barikad in akademskih omejenosti ter pri preseganju vsiljenih žanrskih omejitev.

O malijskem balafonistu in pevcu z umetniškim imenom Neba Solo vemo že kar nekaj. Ne nazadnje smo ga v Ljubljani že gostili tudi »v živo« na Drugi godbi v ustvarjalni družbi s priznanim francoskim manipulatorjem z zvoki in z iskrenim ljubiteljem afriških godb Fredericom Gallianom. Leta 1968 rojen kot Souleymane Traore v kmetski družini ljudstva Senoufo v malijski pokrajini Sikasso je imel srečo: njegov oče ni bil samo kmet, ampak tudi dobro znan izdelovalec balafonov in cenjen igralec nanje. Tako se je lahko mladi Souleymane vsaj ob večerih, praznikih in drugih posebnih priložnosti ob poduku očeta posvečal igranju na to glasbilo. Postal je najprej eden najbolj perspektivnih in pozneje eden najbolj cenjenih malijskih balafonistov mlajše generacije. Najprej je igral z očetom in brati, pozneje se je uveljavil z lokalnimi nastopi s skupino vrstnikov, sledili so uspehi po vsej domovini, prvi »frankofonski« album Kene Balafon ga je leta 2000 ponesel na mednarodno prizorišče. Od tedaj je predstavil še en »tradicionalen« malijski album, posnel enega s Fredericom Gallianom in nazadnje sodeloval kot eden v množici afriških sodelavcev na Gallianovem izbornem dvojnem albumu African Divas.

V nasprotju z Nebom Solo je The Chemirani Trio za nas popolna neznanka. Že od leta 1961, ko so se naselili v Parizu, delujejo predvsem v Evropi in uživajo v nekaterih krogih, predvsem pa v matični skupnosti sloves boljših interpretov določenega tipa iranske tradicionalne godbe. To je tolkalni ansambel, ki ga sestavljajo leta 1942 v Teheranu rojeni oče Djamchi Chemirani in sinova Keyvan in Bijan. Igrajo predvsem na zarbe - osnovne, s kozjo kožo prekrite iranske bobne, uporabljajo pa tudi druga tradicionalna tolkala, predvsem bendirje in dafe.

Falak je, kot že rečeno, projekt. Izmislil si ga je Philippe Conrath, organizator in programski direktor festivala Africolor, da bi leta 2001 obogatil program z nečim ekskluzivnim. Pred tem je dodobra spoznal glasbeni opus in ustvarjalni domet obeh omenjenih triov, pred festivalskim nastopom pa je spodobno investiral v priprave. Že septembra 2001 sta se Keyvan in Bijan Chemirani na jugu Malija srečala z Nebom Solom in nastali so prvi zvočni razgovori med senoufskimi ritmi in perzijsko tradicijo. Potem so jih skupaj razvijali v Parizu v zgodnjem decembru istega leta, ko so se pripravljali na festivalski nastop; neposredno po njem so se podali v studio. Nastalo je osem avtorskih skladb, ki so – razen ene - po glasbeni plati skupno delo Souleymana Traoreja aka Neba Sola in Keyvana Chemiranija; besedila za vse je prispeval Neba Solo. Ta je tudi pevec, seveda ob balafonu, pridružila sta se mu še dva balafonista. Nasproti so jim stali že omenjeni možje iz družine Chemirani z zarbi, dafi in bendirji, ves čas pa jih je povezoval magični zvočni tok.

Zoran Pistotnik