FOUR TET

Rounds

Domino, 2003

MATT ELLIOTT

The Mess We Made

Domino, 2003

Tako se običajno začne. Spoznavanje studia zaradi članstva v zasedbi Fridge je Kierana Hebdena napeljalo na misel, da bi v prostem času kaj poskusil še sam. Rezultat je že tretji album pod psevdonimom Four Tet, ki počasi in zanesljivo postaja celo odmevnejše ime kakor matični Fridge. Kaj šele bo, če se uresničijo napovedi, da naj bi Rounds dobil prestižno angleško nagrado Brit Award kot najboljši album zadnjega leta.

Vsaj enkrat upravičeno. Le zakaj bi morali biti najboljši albumi tudi najbolje prodajani? In nasprotno. Ob morebitni nagradi bo prodaja albuma Rounds poskočila, a le na račun medijske odmevnosti. Je le preveč drzen, štrli izven standardov všečnosti, zahteva pozorno poslušanje ... Inovacij željnega poslušalca bi pritegnili že formalni postopki, za tistim več ždi izkušnja »pravega« glasbenika. Če bi lahko popolnoma odmislil vse z digitalnimi pripomočki napravljene zamike, preskoke in sinkope, če bi zlepil nazaj vse razrezane koščke ritma in melodij, potem bi bilo razvidno, da studijski eksperimenti niso le slepilo za pomanjkanja navdiha.

Kieran si pušča odprte možnosti skladanja. Nima formule, s katero bi si pomagal izpolniti začetno idejo. Uvodna Hands je le zbir zvokov, ki sčasoma dobijo obliko še vedno jazzovsko razpuščene teme. Zato je že naslednja, She Moves She, skoraj plesna. S čvrstim udarcem elektronsko obarvanega bobna bi že privabila plesalce na plesišče, če jih ne bi prav kmalu paralizirala preglasna motnja izven sicer tekoče sinkope. V My Angel Rocks Back And Forth igro harfe spremljata dubovski odmev in nazaj predvajana električna kitara. Nosilna melodija v Spirit Fingers je zakrita z nenaravno hitrim brzenjem prstov po klaviaturi in z udarci po praznih steklenicah. Ključni dokaz navdiha in zavesti, da vsega ne smemo manipulirati, je skladba Unspoken. Boben je tokrat naraven, kakor posemplan s plošč Led Zeppelin, spremlja ga melanholičen klavir, ki bi ga lahko prispeval Yann Tiersen. Kieran sicer poseže, vrže iz ravnotežja posamezne prispevke, a vtis ostane. Odzvanja še dolgo zatem, ko se skladba po dobrih devetih minutah izteče.

Tudi Matt Elliott ne sklepa kompromisov med več člani skupine. Kratka epizoda s Flying Saucer Attack je bila dovolj, že pod ime Third Eye Foundation se je skril sam. Ali je sedaj bolj odkrit, oseben? Odgovor je v razliki med ploščami Third Eye Foundation in prvim albumom, ki ga je Matt Elliott objavil pod svojim imenom. Že takoj malo presenečenje: skoraj vse pesmi so vokalne, in to z zapetimi besedili. Po drugi strani manjkajo nekdaj tako značilni drumandbass ritmi, pravzaprav se odlomek pojavi le na kratko sredi plošče, v naslovni pesmi. Kot apologija?

Še vedno so prisotni mrakobni toni oddaljenega klavirja, s studijskimi prijemi večkrat primerno obdelanega. Prav tako so glasovi manipulirani, upočasnjeni, zavijajoči, jokajoči ... Zvenijo kakor duhovi iz nedoločljive preteklosti.

The Mess We Made je zmeda sveta skozi zgodovino, je uglasbena kataklizma. Je tudi nemoč, zgolj opisovanje in slikanje ... Najbolj konkretno v Sinking Boat Song; ob srhljivem škripanju lesene barke in zavijanju vetra se zasliši zamolkla mornarska pesem slovesa. Ali sklepna, le z akustično kitaro zaigrana Forty Days, ki nosi skoraj vidno dimenzijo osamljene mehiške vasi in sredi te v daljavo zazrtega glasbenika. A Matt nas z minimalnimi studijskimi posegi in motnjami opominja, da je skladba posneta drugje, in predvsem danes.

Tudi z objavo plošče pod svojim imenom Matt Elliott ni šel predaleč z osebnimi izpovedmi. Album The Mess We Made je le nadaljevanje z drugimi sredstvi, brez razvidnega vsebinskega preskoka. Še vedno je to neprijetna poslušalska izkušnja, s komaj kakšnim napotkom, pa še tega Matt sproti spreminja in postavlja vprašanja. Ostaja skrivnosten, zato kljub zabeleženemu nelagodju tako privlačen.

Janez Golič