GHAZAL

The Rain

ECM, 2003

Redko se mi zgodi, da me neka plošča preprosto »pokliče«. Ko sem na domači strani založbe prvič zagledal naslovnico tria Ghazal, sem si rekel, da je to treba nemudoma slišati. In res je tako, kajti gre za eno najlepših plošč zadnjih let, napolnjeno (čeprav ne tako do roba, kot je pri ECM navada) z glasbo presežnikov.

Nisem poznavalec indijske klasične glasbe, še manj njen ljubitelj. Veliko bolj pri srcu mi je (bila) perzijska. Lahko si torej predstavljate, kako presenečen sem bil, ko sem ugotovil, da Ghazal sestavljata dva indijska mojstra klasične glasbe - Shujaat Husain Khan, ki igra na sitar in poje, in tablist Sandeep Das - ter iranski mojster kamančeja, Kayahan Kalhor. Moja osuplost izhaja iz dejstva, da trio izvaja »perzijske in indijske improvizacije«, ki imajo skupno osnovo in moduse, samo da imajo ti drugačna imena. Očitno gre za perzijski vpliv, ki ima korenine v večstoletni mogulski zasedbi Indije. Kakorkoli že, Ghazal je nastal na pobudo štiridesetletnega Kayahana Kalhorja, ki je v domovini prava institucija, obenem pa je tudi sicer glasbeno izjemno izobražen, saj je med drugim študiral tudi evropsko klasično glasbo v Rimu in v Ottawi.

Podobna institucija je Shujaat Husain Khan (rojen leta 1960), iz družine, ki se že sedem generacij ponaša z mojstrskim obvladovanjem sitarja, njegov oče pa je znameniti Ustad Vilayat Khan. Še najmanj razvpit – pa zato nič manj prepričljiv – je Sandeep Das (letnik 1970), ki velja za najbolj obetavnega mladega indijskega tablista.

Glasba, ki jo ta virtuozni trio izvaja, je torej improvizacija v določenem okviru ali modusu, ki na zunaj postavlja dovolj stroga pravila, da poznavalci takoj vedo, kako se ta okvir ali modus imenuje, znotraj njega pa pušča izvajalcem obilo svobode, da pokažejo ne le virtuoznost, ampak še bolj imaginacijo, s katero presenečajo in osupljajo.

The Rain prinaša tako vrhunsko imaginacijo in izvedbo, da poslušalcu nekajkrat – najbolj pa seveda v sklepni tretji improvizaciji z naslovom Eternity – dobesedno vzame sapo. Morda to ni najbolj puristična oblika bogatega izročila klasične perzijske in indijske glasbe, zagotovo pa je zelo produktivna, nadvse prepričljiva in seveda poslušljiva.

Plošča The Rain je nastala na koncertu, ki ga je imel Ghazal maja 2001 v Švici, za posnetek pa je poskrbel tamkajšnji radio DRS, ki je tudi koproducent. K prekipevajočemu navdušenju, ki ga je pri meni povzročila plošča, lahko dodam samo pobožno željo, da bi Ghazal kdaj slišali tudi pri nas. Gre namreč za eno tistih glasbenih atrakcij, ki najžlahtneje dokazujejo produktivnost koncepta »svetovne glasbe«. Žal za to ni veliko možnosti, kajti zasedba je kakovosti primerno draga. Ampak upati ni nikoli greh.

Jure Potokar