KOPERNIK

Kopernik

Eastern Developments, 2003

Če si neka zasedba nadene ime po očetu zahodnega modela heliocentrizma, ki je veliko prispeval k temu, kako človek gleda na čas in cikel, potem si že lahko mislite, da je uperjena k raziskovanju skritih zvočnih prostranstev. Naprej: k nadgradnji mojega pričakovanja. Že to, da je prvenec razširjenega dua Kopernik izdala mlada, a zelo agilna založba Eastern Developments, je lahko zavajajoč podatek, pa čeprav jo skozi multikulturni svet organske elektronike, mutiranega hiphopovskega ritma, postrockovskih ekskurzij in še marsičesa vodi Scott Herren, ki ga poznamo vsaj po delu v samosvojih enotah Savath+Savalas in Prefuse 73. Tisti kreativec, ki na liniji med Atlanta in Barcelono posluje s svežo vizijo zvočnosti, ki je podrejena magičnosti, pozitivni prisotnosti in preprostosti človeškega, naravnega občutja, ki ga prenese v digitalni svet. Naj bo katerakoli zmešnjava ritma, melodije in harmonije - to je tista značilnost, ki je bržkone edina prava stična točka prav vseh albumov te založbe. Kopernik nista nobena izjema. Še več: to ideologijo podpirata od prvega do zadnjega tona prvenca. Organsko digitalna mojstrovina črpa iz bogate zapuščine sodobne avantgarde, neoklasike, jazza sedemdesetih let, postrocka, elektronike, psihedelije in ambienta. Kot da bi v isti dvorani pravkar družno vadili Eno, Penderecki, Gorecki, Popol Vuh in Alice Coltrane. Kopernik sta namreč prepolna nežnosti, melanholije in subtilnega prevzemanja podzavesti. Popoln soundtrack za zimske dni. A ne, ker bi bile skladbe hladne in odtujene, ampak predvsem zato, ker je bila plošča posneta prav pozimi in je od ustvarjalcev zahtevala prilagoditev energije, domišljije in strasti določenemu trenutku.

Zanimivo, da imata oba glavna protagonista dueta Kopernik - računalniški manipulator Brad Lewis in pokončni basist Tim Delaney - za seboj že precej pisano zgodovino na zvočni poti med Atlanto in malim rodnim mestecem Decatur. Spomnite se ju lahko po živih prispevkih za obe izdaji Herrenovega projekta Savath+Savalas, dejavno sta posegla tudi v ustroj pop benda The Sight-Seers in multikulturne entitete Delarosa and Asora. Skupno dejavnost sta spočela pred časom, ko sta se srečala na fakulteti na Floridi, kjer je Lewis študiral gledališče, Delaney pa glasbeno kompozicijo. In ko prisluhnem njunemu prvencu, se mi zazdi, da prisostvujemo očitnemu studijskemu produktu nočnih seans dodajanja in odvzemanja slojev ter posvečanja vsaki podrobnosti posebej. Še posebej pa vsesplošnemu mutiranju originalnih, v uvodu zastavljenih delov glasbe, ki jih nenehno prestavljata v nove oblike in kombinacije. Ta postopek namreč imenujeta »crushing«, saj več kot očitno za osnovo jemlje tehniko »izreži in prilepi« (cut'n'paste), gradi pa na dekonstrukciji in ponovni rekonstrukciji različnih zvočnih kosov. Odmikata se namreč od klasične strukture skladbe, ki je osnovana na ritmu, saj proces pričneta z abstraktnimi kolaži organskih in sintetičnih zvokov - brez določenega končnega cilja. Počasi sestavljata poudarke, dodajata nove semple, melodije, harmonije in barve, na koncu pa stopita stran ter komade povsem oklestita. Rezultat je neverjetno kompaktna, zaokrožena in do potankosti izdelana zbirka atmosferičnih vtisov, ki moč črpajo drug iz drugega ter najdejo uporabno nišo, za katero bi lahko skovali novo žanrsko kategorijo.

Danijel Mežan