MANCE LIPSCOMB

Trouble In Mind

Rhino, 2002

»Spominjam se preprostih lesenih hiš. Mance je živel v eni izmed njih. Ni bila ne velika ne majhna,« je v intervjuju za Radio Slovenija o Manceu Lipscombu povedal Guy Clark. »Na dvorišču je bil parkiran avto Buick letnik '59, bil je tako dolg, da ni mogel v garažo. Mance je imel krdelo psov, za katere je pravil, da so hrti, vendar nisem prepričan, da so bili res. Njegova žena je za kosilo pripravila ocvrte piščance, najbolj zanimivo se mi je zdelo to, da ženske niso smele zapustiti kuhinje in jesti z možmi v dnevni sobi. Zelo seksistično! Spominjam se enega njegovih vnukov, mladega fanta, ki je igral rock'n'roll v neki skupini. Povsem ga je prevzel Manceov način igranja s palcem in s prsti. Ni mu šlo v glavo, kako lahko stari oče igra bas in solo obenem. Ja, že dolgo je tega.«

Mance Lipscomb je med tednom trdo delal na bombažnih poljih v Navasoti v Teksasu, ob sobotah pa je igral na veselicah in plesih po okoliških krajih. Na koncerte je hodil peš, včasih pa je beli gostilničar, ki se je zavedal kakovosti njegove glasbe, ponj poslal konja. Če želite spoznati Lipscombovo glasbo, poslušajte najprej ploščo založbe Arhoolie z naslovom Texas Songster, nič manj zanimiva ni tudi pred nekaj leti izdana zbirka najboljših Lipscombovih posnetkov z naslovom Texas Blues Guitar, sicer namenjena študentom kitare (o njej smo pisali v Muski). Spomnim se, da sem si, ko sem prvič slišal Lipscombovo glasbo, rekel, da jo je moral Dylan zelo dobro poznati, saj je v njegovih pesmih veliko navezav na zapuščino tega simpatičnega songsterja.

Plošča Trouble In Mind je bila doslej težko dosegljiva, zato jo šele danes lahko primerjam z izdajami založbe Arhoolie. Najprej zbode v ušesa boljši zvok, kot smo ga vajeni s plošč založbe Arhoolie. Mack McCormick je namreč Lipscomba snemal poleti leta 1961 v nekem studiu v Houstonu, in sicer v snemalnem slogu, ki ga je na prvencu posnemal tudi Dylan, to pomeni, da glas slišimo v enem, kitaro pa v drugem zvočniku. Repertoar je klasično manceovski, mogoče z nekaj cvetkami. Morebitne (ponosne) lastnike izvirne izdaje bo razveselil dober ducat doslej neizdanih McCormickovih posnetkov, nekaj dovolj pomembnih odkritij in spoznanj pa je razbrati v spremni besedi, ki je delo več avtorjev. Še enkrat bi moral preposlušati vse Manceove posnetke iz moje zbirke, da bi tej izdaji pel slavo. No, prepričan sem, da sodi vsaj med boljše, če že ne na sam vrh (rhinohandmade.com).

Jane Weber