LOLITA

Ljubljana Walking Chicks

Samozaložba, 2003

Šestnajst let dolgo glasbeno in koncertno pot ene najbolj prepoznavnih in raziskujočih slovenskih še delujočih jazzovskih zasedb verjetno marsikdo od bralcev dobro pozna. Lolita so do sedaj izdali že okoli deset albumov (na vseh mogočih nosilcih zvoka), na katerih se je poleg stalnega jedra - Primož Simončič na pihalih, Iztok Vidmar na basu ter na bobnih že sedem let Marjan Stanič - pojavljala še kopica glasbenih in tudi gledaliških gostov. Ob tem so nanizali seveda še mnogo koncertov v še bolj raznolikih postavah.

Lolita so bili vedno odprti za kakršne koli zamisli, temelječe na usmerjenosti v različna medžanrska popotovanja, sploh, če upoštevamo še angažiranost članov v drugih skupinah, v razponu od rocka in oposition, jazza do punka in new wava ter kabaretnih godb; poleg tega so nagnjeni tudi k raziskovanju raznovrstnih godbenih pristopov ter odprti za sodelovanja s predstavniki drugih umetniških praks. Prav ta dejstva pojasnijo tudi njihova sedanja godbena zrenja.

Lolita so se v zadnjem času zavestno odločili, da se odprejo sodobnejšim in svobodnejšim zvočnim, instrumentalnim in strukturnim možnostim, v svoje jedro pa so povabili prav tako odprte in kreativne domače in tuje glasbenike ter skupaj z njimi začeli ustvarjalno širiti lasten in tudi slovenski godbeni prostor s svežimi posegi v samo jedro muzike. S projektom Ljubljana walking chicks so se podali v slovenske koncertne prostore, v klub Gromka, Cankarjev dom, Satchmo, Cerkno, Sax pub in mogoče še kam, v prostore, ki so povečini znani po tem, da skušajo na organizacijski ravni - podobno kot Lolita na glasbeni - dosegati širjenje slovenske glasbene in družbene komunikacije ter zavesti.

Lolita so s svojim projektom posegli v lastno prepoznavno godbeno zmes, ki je vedno temeljila na konkretnem »groovu«, popularnoglasbeni strukturi ter zavezanosti sicer nad- in mnogožanrskim, a oprijemljivim godbenim vzorcem. Pri tej razpoznavni igri sicer še deloma vztrajajo, vendar so jo na zadnjih koncertih krepko razrahljali. Skupaj z gosti, ki jim je takšno godenje domače, so se Lolita tako resnično približali razgrajevanju vsega oprijemljivega in klišejskega v godbah, ki jih čutimo v njihovem preteklem in sedanjem početju. Osnovno vodilo pri tem jim je bila vsekakor živa igra, temelječa na spontani in trenutni, improvizirani zvočni gradnji. Ob tem pa so, na podlagi lastne muzikantarske intuicije in ustvarjalnosti ter navdiha trenutka, vdahnili muziki razsežnost ekonomične in reduktivne, mnogokrat minimalistične in v glasbenih detajlih zelo inspirativne ter sveže raziskujoče, a še vedno zelo lolitovsko vabljive zvočnosti.

Posnetki za letošnji koncertni albumu, ki so ga Lolita poimenovali Ljubljana walking chicks in ki je izšel v samozaložbi, so izbrani z dveh koncertnih večerov v Klubu Gromka (14. februarja in 15. aprila letos). Na prvem nastopu so gostili Matjaža Mančka na električni kitari (sicer dejavnega v zasedbi Štirje pravi dedci), na obeh večerih pa Tomaža Groma na kontrabasu, prenosnem računalniku in še nekaterih zvočilih. Oba gosta sta se na koncertih resnično izkazala kot polna obogatitev, ne samo v instrumentaciji, ampak tudi v prispevku kopice glasbenih zamisli, ki sta jih izvrstno pletla med zvočno celoto sicer zelo izoblikovanega, inovativnega in uigranega kolektiva Lolita. Pri vsem tem je mogoče manjkala le večja prisotnost elektronike, ki je prihajala do izraza le kot barvito zvočno ozadje in okras.

Na drugem koncertu, 15. aprila, pa sta se stalnemu jedru Lolite ter že omenjenemu Tomažu Gromu v klubu Gromka pridružila tudi pri nas in po svetu zelo priznana saksofonistka Jessica Lurie (ki jo poznamo iz zasedb Living daylights in Billy Tipton Memorial Saxophone Quartet) ter gost iz Bolgarije, Vencislav Blagojev na trobenti. Z njimi so Lolita krepko obogatili zvočnost, ki se ponaša z izjemno kohezivnostjo celotnega kolektiva, s harmonično razigranostjo pihal in z bogatimi izleti solistov, od katerih je, poleg sugestivne obogatitve Jessicinega saksofona, Blagojev dodal tudi posebno subtilnost vzhodnjaško zveneče melodičnosti.

Na novem albumu s posnetki z letošnjih koncertov, ki sicer ni dostopen široki javnosti, se Lolita z gosti izkažejo za izjemno živ, odprt in inovativen glasbeni sestav, ki mu niso tuje krajine svobodno improviziranih godb. Z zadnjim projektom so jim poklonili veliko spoštovanje. Sicer ni povsem jasno, ali Lolita odpirajo novo stran v obstoju ter se kanijo resno podati v svobodno improvizirane godbe. Ob tem je potrebno gotovo omeniti dejstvo, da se ob njihovih sedanjih snovanjih le čuti kanček pomanjkanja tiste globoke predanosti improgodbam, ki jo sicer nosijo svobodno improvizirajoče osebnosti in kolektivi ter jo tako živo izražajo v »as serious as life« igranju. To pač zahteva poseben odnos, ki si ga bodo Lolita verjetno morali izoblikovati, če bodo hoteli v godbenih osvobajanjih doseči pravšnjo mero žive kolektivne improvizatorske godbe, polne spontanih presežkov in tistega notranjega, težko ubesedljivega naboja. Osebno sicer bolj verjamem, da bodo Lolita ostali Lolita, kljub nekaterim širitvam v polja drugačnih godbenih praks, in nadaljevali izrazito in prepoznavno, zvočno in ritmično bogato ter nikoli preveč abstraktno muziko, ki navduši in razmiga široke kroge domačega in tujega poslušalstva. Sicer pa počakajmo, kam nas bodo Lolita popeljali s prihodnjimi projekti.

David V