JANEZ MATIČIČ

Klavirska glasba

DSS, 2002

Med lanskoletnimi izdajami plošč Društva slovenskih skladateljev v seriji Ars Slovenica so tudi izbrana dela klavirskih skladb Janeza Matičiča. Gre za svojevrsten presek skozi avtorjev klavirski opus od štiridesetih let dalje. Janez Matičič generacijsko in umetniško do neke mere deli usodo s hrvaškim skladateljem Ivom Malecem, ki je prav tako v šestdesetih letih našel prostor za glasbeno delovanje v Parizu in čigar ustvarjanje je tako kot Matičičevo vse do danes ostalo pod močnim vplivom eksperimentalnega preučevanja konkretne in elektroakustične glasbe Pierra Schaefferja. V izboru klavirskih skladb je to zelo očitno, če upoštevamo razlike v načinu skladateljskega mišljenja in pristopa h glasbi pri primerjavi prve klavirske sonate iz leta 1960 z drugimi skladbami. Zasnovana je v čvrstih formalnih okvirih, s tremi kontrastnimi temami in klavirskim slogom, podobnim glasbenemu idiomu Prokofjeva: prva Matičičeva klavirska sonata pripada tisti tradicionalni usmeritvi, ki jo avtor priznava za značilnost svoje glasbene osebnosti, razprte med tradicionalnim in avantgardnim. Druga in tretja klavirska sonata iz let 1988 in 1994 (revidirana osem let kasneje), predstavljata vzorce ne samo Matičičevega spremenjenega glasbenega svetovnega nazora, temveč tudi popolnoma drugačno dojemanje pojma »sonata« in vzporedno tudi drugačno obravnavanje glasbila. Glasbena avantgarda šestdesetih in sedemdesetih let je pustila sledove v Matičičevem občutenju klavirske glasbe, to je posebej čutiti v subtilni zgradbi druge sonate, kjer Matičič zvočnost glasbila oplemeniti z igranjem na strune. V razvoju Matičičeve tehnike in dojemanja klavirskega zvoka se zdi zadnja skladba, imenovana Geode, za klavir in tolkala, posebno pomembna. Sestavljena je iz petih miniaturnih stavkov, v katerih je klavirski zvok razširjen in dopolnjen s tolkali – pravzaprav Matičič klavir obravnava kot tolkalo, ki proizvaja zvoke in šume. Posebno očiščeno zvočnost doseže v tretji miniaturi Chant sombre, sestavljeni iz prefinjene melodije in svojevrstne spremljave, ki vsebuje klaviature, strune in tolkala. Plošča predstavlja presek zelo osebnega klavirskega opusa, dodatna vrednost je, da je poleg pianistk Milanke Črešnik in Tatjane Kaučič ter tolkalca Andraža Poljanca za klavir sedel tudi avtor sam. V odlično izdajo s privlačno podobo (oblikovanje je delo Špele Trobec Jovanović in fotografa Toma Brejca) se je prikradla mala napaka: pri navedbi datuma nastanka Matičičeve Toccate-Fantasie je v spremnem besedilu knjižice navedena letnica 2000, s pripisom, »da je to najnovejše delo, predstavljeno na tej plošči«, na zadnji strani knjižice pa je letnica 1972. Očitno je pravi podatek v besedilu, škoda zaradi lapsusa, ker bi bila izdaja brez napake zagotovo popolna!

Bosiljka Perić Kempf