Letnik: 2003 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Jure Matičič

THE PARALLAX CORPORATION

Cocadisco

Viewlexx/Disko B, 2002

Osnovna ideja projekta The Parallax Corporation je masovna manipulacija z zvokom »možgansko mrtvih« televizijskih oddaj in prenosov športnih tekem praktično vseh mogočih množičnih medijev. The Parallax Corporation v zarotniški maniri nadzorujejo vse novice, saj so oni tisti, ki jih producirajo. Prisvojili so si pravico do resnice z enim samim namenom – da bi prodali več. Zgodba o nastanku zvočnega dela The Parallax Corporation gre po pričevanjih menda takole. Začelo se je leta 1998, ko so vsi člani ekipe Murdercapital v javnosti tragično umrli ali pa izginili brez sledi. Dva najbolj naivna člana organizacije - Interr-ference ter The Intergalactic Gary - sta med izginotjem prejela ponudbo, ki je preprosto nista mogla zavrniti: ker sta imela dostop do kultur glasbenega podzemlja, sta spremenila identiteti in podobi s plastičnimi operacijami ter se namesto potapljajoči ekipi Murdercapitala pridružila The Parallax Corporation. Rezultat je več kot zadovoljiv: s prijateljskimi zarotniki sta elektronsko glasbeno sceno spremenila v čisti produkt, v Cocadisco.

Takšna je torej zgodba, ki spremlja enega od najbolj razburljivih albumov nizozemskega elektro mojstra Interr-ferencea, ki je svojčas poskrbel za nepregledno mrežo podzemnih založb, povezav in črne plastike, ki jo z nepregledno hitrostjo producira haaška scena. Njegovo ime težko spregledamo, saj je v vsakem kotičku elektro scene in brezobzirno razširja podzemni retrofuturizem, ki vsake toliko časa spet priplava na površje popularnoglasbene scene. Konec koncev je prav I-F sprožil novi val retro vokalnega elektra, kamor do neke mere sodi tudi album Cocadisco, po drugi strani pa je Cocadisco tudi proizvod obdobja, ko se je nizozemska scena množično uprla izkoriščanju elektro revivalov v komercialne namene. Glavna tarča takratnih napadov sta bila serija trendovskih dogodkov in dvodnevni festival z imenom Electroclash. Prva reakcija na zlorabo elektro glasbe kot zadnje, najnovejše mode, je bila operacija z naslovom Global Darkness: vse nizozemske založbe, povezane s haaško elektro ekipo, so začasno ukinile svoje internetne strani, radijske prenose in medijske komunikacije. Običajne vsebine so nadomestile s kratko izjavo, ki strogo obsoja ravnanje Electroclasha in zlorabo kvalitetne produkcije v komercialne namene. Global Darkness je bila ena od najradikalnejših manifestacij glasbene alternative v zadnjih letih, pa čeprav se glasbene vsebine Inter-ferencea in zaveznikov pogosto zbližajo s popularnoglasbeno produkcijo. Zgodi se celo, da kateri od popularnih elektro pop producentov zveni neprimerno bolj radikalen, elektroiden in avtentičen. Ampak kljub vsemu se moramo spomniti, da Inter-ference v resnici nikoli ni prekinil s tradicijo osemdesetih let, saj lahko velik del zaslug za oživljanje elektro godbe pripišemo prav njemu. Poleg tega so založbe Viewlexx, Murdercapital, Dub, Clone in druge vztrajale pri stalni produkciji tudi v obdobjih, ko elektro ni veljal za popularno zvrst. Napad projekta The Parallax Corporation na tako imenovani »Gucci in Prada« elektro moramo razumeti kot povsem upravičen boj za tisto, kar je bilo nekoč iskreno in pravilno. Interr-ference še vedno kaže dobro izdelan humorni pesimizem, paranojo ter skepticizem do medijev, mode in politike. To jamči za odlično ideološko podlago albuma Cocadisco, ki se sicer naslanja na film The Parallax View, posnet leta 1974 kot reakcija na prisluškovalno afero Watergate. Zato verjetno ne bomo zgrešili, če Cocadisco s kontradiktornimi slogani, političnim aktivizmom in protidružbeno naravnanostjo opišemo kot subverziven produkt, ki ga zvočno lahko označimo za brutalni »italo disco noir«. Cocadisco je torej »real electro for real people«.

Jure Matičič