PRINCE PAUL

Politics Of The Business

Razor and Tie, 2003

KRS ONE

Kristyles

Koch, 2003

Hja, skovikanje čez grda, nemoralna, dobičkarska in nemarna dejanja odločevalcev v založniškem poslu ni ravno pogost pojav. No, pravzaprav je precej pogost, a ponavadi o tem slišimo šele, ko kdo že prekine založniško pogodbo (ali pa, ko je – kot Prince ali Snoop Dogg - ujetnik založbe, za katero mora posneti še kakšnih šest albumov, ki potem izhajajo v norem tempu in so ponavadi tudi temu primerno bedni). Pri hiphoperjih poslušamo predvsem jadikovanja mladih izvajalcev, ki podpišejo za »hud label«, ta pa potem njihovega dela ne izda ali pa jim vsili producente, goste ... To še nekako razumemo, a da se delajo norca iz takih legendarnih veteranov, kot sta Prince Paul in KRS, je pa že malo »tu mač«.

Prince Paul je celotno ustvarjalno pot preživel pri založbi Tommy Boy. Še undergroundovski Psychoanalysis, ki ga je v ultra nizki nakladi izdal Word Sound, je Tommy Boy ponatisnil. A Tommyja Boya v resnici ni več. To pomeni, da se je Prince Paul, produkcijski in konceptualistični hiphopovski mastermind znašel na suhem ... In da mu ni minulo delo pri pogajanjih z založbami nič pomagalo. Pač ni enajstkrat prestreljen 50 Cent in ni tržen. A je našel rešitev: vžgal jo je po svoje in duhovito ter cinično obračunal z aktualno hippopovsko produkcijo ter dvoličnostjo glasbene industrije. Produkcijsko inventivnost je uporabil za »krajo« produkcijskih stilov z vrha hippopovskih lestvic, nabral goro eminentnih mojstrov ceremoniarjev in ploščo izdal pri lastni založbi ... Da bi bila zadeva konceptualno zaokrožena, se je za naslovko fotografiral kot ulični prodajalec prepečenih cedejev.

KRS ONE ima težavo drugačne vrste: založba Koch, s katero ima pogodbo, je bila tako nestrpna, da je album natisnila in ga poslala v branjarije, še preden je bil do konca narejen!!! Ja, precej komadov na plošči sploh nima pravih beatov, nekateri niso masterizirani, manjkajo nekateri gostje (Dr. Dre, DJ Premier, Ol' Dirty Bastard), hja, nekateri kosi menda že zastavljeni niso bili dovolj dobro, da bi se uvrstili na ploščo. Za nameček je napačen tudi naslov: plošča naj bi se imenovala The Kristyle. Krsova pravna služba je že dosegla sodno prepoved prodaje in distribucije albuma, zato ljubiteljem priporočam hiter skok v katero od kramarij, kjer se ga še da kupiti. Če ne zaradi kvalitete (ki je, mimogrede, besedno zelo zelo dobra, produkcijsko pa res precej bedna), pa zaradi raritete. Album pa bo v obliki, kot bi bil moral iziti, brezplačno na voljo po internetu. Takrat ga bomo tudi ocenili, saj nas res bolj kot vizija glasbenih uradnikov zanima ustvarjalnost avtorjev. Vsak naj opravi svoje delo, pa bo!

Napo.lee.tano