Letnik: 2003 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Jure Matičič

POLE

Pole

Mute, 2003

Zvočne strategije berlinskega dubovskega mojstra Stefana Betkeja, znanega tudi pod imenom Pole, lahko v marsičem primerjamo z njegovimi taktikami pri vodenju založbe Scape, ki je v nekaj letih postala nekakšen vzor v odkrivanju novih zvočnih estetik in recikliranju starih glasbenih vzorcev (od reggaeja in duba do ambienta). Betkejev novi album, poimenovan preprosto Pole, v marsičem sledi žanrskim spremembam, ki jih je doživljal katalog založbe Scape. Najprej se je govorilo o novem urbanem dubu, ki ga je Betke definiral s kompilacijsko ploščo Staedtizism 1, še pred tem pa s štirimi albumi v modri, rdeči, rumeni in beli barvi; ti so predstavili tedaj svež pristop k jamajški tradiciji duba, ki so jo križali z berlinsko tehno in ambientalno sceno. Naslednji korak založbe Scape se je zgodil proti jazzu, čeprav je bilo nagnjenje do počasnih, valečih se basov ter malih »clicks and cuts« zvokov še vedno prisotno. Na kompilaciji Staedtizism 2 zasledimo porast rabe akustičnih glasbil, saj se je večina producentov zatekla k bolj organskim skladbam, ki so v principu skušale podoživljati notranje bistvo jazzovske glasbe, če že niso uporabljale konkretnih jazzovskih zvokov. Tretja izdaja Staedtizisma je stopala v hip hop in s podnaslovom Instrumentals predstavila pogled tehno producentov na hiphopovsko glasbo. Rezultat je bila precej mešana zbirka abstraktnih lomljenih ritmov, ki so jo v veliki meri povzele tudi druge založbe, predvsem Mille Plateaux.

Če se torej vrnemo k novemu albumu Stefana Betkeja, ki je kot kombinacija dveh malih plošč (45/45 in 90/90) izšel pri založbi Mute, ugotovimo, da se na njem ponovi celotna zgodba založbe Scape: od urbanega duba in jazza do hip hopa, ki ga je Betke na novem izdelku vzel zelo dobesedno. V štirih pesmih namreč lahko slišimo rime, ki jih je skoval ameriški raper Fat Jon, sicer del skupine Five Deez iz Ohia. Tudi Betkejeva produkcija v veliki meri temelji na lomljenih ritmih, čeprav povečini še vedno dokazuje, da so njegove prave korenine v jamajških godbah. Poleg Fata Jona se na albumu pojavita še dva gosta: Thomas Haas na saksofonu in August Engkilde na kontrabasu; slednjega se bomo spominjali po odlični solo plošči Police Beat Box, ki jo je izdal pri dunajski založbi Cheap Records. Pri Betkeju Engkilde poskrbi za nekaj izvornih organskih zvočnih prebliskov, ki se prepletajo s Haasovim saksofonom, sicer pa je mešanica kot običajno prepredena z dokaj zmerno redukcijo zvočnega spektra, z razvlečenimi basi, s subtilnimi elektronskimi prijemi in s skoraj popolno odsotnostjo značilnih prasketanj, klikov, pokov in različnih malih zvokov. Prav tukaj lahko vidimo največji Betkejev korak, saj se zavestno oddaljuje od tistih elementov, ki so do sedaj najočitneje definirali njegovo produkcijo, na čelu s pokvarjenim filtrom Waldorf 4-Pole, po katerem je celo dobil producentski psevdonim. Pole je album, ki bi mu nekateri lahko očitali ponavljanje že zdavnaj slišanega, toda če vzamemo v zakup počasen napredek in natančno raziskovanje omejenega glasbenega polja, ki ga je Betke prakticiral v preteklosti, moramo priznati, da je tokrat resnično radikaliziral svoj glasbeni izraz. Ne samo z vokali in glasbili, ampak tudi z vidika njegove splošne glasbene ideologije. Pole kot običajno prihaja s toplim priporočilom.

Jure Matičič