ELIANE RADIGUE

Geelriandre/Arthesis

Fringes Recordings/Archives, 2003

Tradicija klasične glasbe zahodnega značaja je tradicija moške prevlade. Prizma se le rahlo spremeni, ko vstopimo v prelomno dvajseto stoletje z vsemi avantgardizmi vred, saj je skladateljev ego še vedno moškega spola z redkimi izjemami, ženske pa nastopajo kvečjemu v podrejeni, izvajalski, interpretativni vlogi. Prav zanimivo je dejstvo, ki se z izdajanji nosilcev zvoka v zadnjem času vedno bolj odstira. Namreč dejstvo, da so ženske v marsičem sodelovale in pomagale artikulirati sintetično zvočno govorico sodobne elektronske glasbe z eksperimenti znotraj tedaj ponujenih tehnoloških zmožnostih porajajočih se studiev. Seveda ne brez zapletov. Znan je primer Britanke Delie Derbyshire, diplomantke iz matematike in glasbe, ki je leta 1959 pristopila k založbi Decca Records in izvedela, da v snemalnih studiih ne zaposlujejo žensk. V šestdesetih letih je nato pristopila k postaji BBC, se uporniško vrinila v njihovo radiofonično delavnico (Radiophonic Workshop), kjer je začela svoj eksperiment, ki je združeval ljubezen do teorije in načinov percepcije akustičnega, zvočnega fenomena. S tem je stopila na skladateljsko pot. Žal v širši javnosti ostaja znana le njena naslovna tema za kultno znanstvenofantastično nanizanko Dr. Who, ki so jo pred leti predvajali tudi pri nas. Kljub vsemu je bilo njeno delo dovolj profilirano, da je zasenčilo pionirsko vlogo pred kratkim preminule Daphne Oram, ki je eksperimentirala kot studijska tehnica BBC že od leta 1943 dalje. V medvojnem času je z zbiranjem trakov skovala prvi tovrsten studio v Britaniji, leta 1957 pa je botrovala osnovanju radiofonične delavnice, ki so jo dokončno zaprli leta 1998. Britanci so s tovrstnimi studii z rahlo zakasnitvijo skušali botrovati Francozom, kjer je pionirsko delo v štiridesetih letih opravil praoče koncepta konkretne godbe (musique concrete) Pierre Schaeffer, čigar delo je kasneje nadaljeval njegov učenec Pierre Henry. In tu se začne še vedno trajajoča zgodba tretje pomembne akterke, morda skladateljsko najbolj izrazite in dovršene med pionirkami elektroakustične glasbe: Eliane Radigue.

Rojena v Parizu je že v poznih petdesetih letih študirala tehniko elektroakustične glasbe in teorijo konkretne godbe pod vodstvom Pierra Schaefferja in Pierra Henryja v Studiu d'essai na Radiodiffusion-Television Francaises, instituciji, ki jo je Schaeffer ustanovil med okupacijo, ko je bila pod nemškim vodstvom. Materinstvo je nato Eliane Radigue odtegnilo od ustvarjanja, kljub vsemu pa je v tem času poglabljala znanje iz klasične glasbe s poudarkom na serializmu in dodekafoniji ter se izpopolnjevala kot glasbenica na klavirju in harfi. V letih 1967 in 1968 se vrne k Henryju in kot njegova pomočnica dela v studiu Apsome. Tu se pravzaprav povsem naključno ter s prepirom začne njena samosvoja ustvarjalna pot, ki jo iztrga iz konkretne godbe in jo uvrsti v dediščino historične minimalistične zvočne struje. Ob delu s trakovi povsem po naključju odkrije učinek feedbacka, zvočno motnjo, odpadek, smet v tehničnem žargonu. Ob tem je ni fascinirala sama narava zvoka, temveč tudi obnašanje tega zvočnega fenomena. Njen mentor Henry ob njenem odkritju ni bil navdušen, okaral jo je, češ da je nadarjena in naj le slepo sledi njegovim premisam. A tedaj je bilo že prepozno. Rodila se je samosvoja zvočna estetika, ki jo je Michel Chion, kinofilski teoretik, teoretik in izvajalec ter skladatelj konkretne godbe, v študiji o konkretni godbi opisal takole: »Eliane Radigue v delu z elektronskimi zvoki na traku ustvarja ambient, znotraj katerega se zdi, da se zvok v kontinuiranem toku giblje okoli poslušalca.« Opiše ga kot neskončno diskretnost. Ob intenzivnejšem opazovanju krhkega zvočnega fenomena Radigue ugotovi, da jo trakovi omejujejo. Zato v sedemdesetih presedla na sintetizator zvoka ARP, verzijo 2600, kreirano v rosnih sedemdesetih letih; ta še vedno ostaja njeno glasbeno in kompozicijsko orodje par excellence, čeprav včasih uporabi tudi starejšega analognega predhodnika Moogove izdelave. Analogni sintetizatorji so seveda postali relikvija v sodobni elektronski glasbi, širijo se od improvizirane godbe, eksperimentalne elektronike vse do post rocka. Njen koncept dela izhaja iz ničte točke, z rabo feedbacka ustvarja kontinuiran tok, v katerem se subtilno prepletajo različne zvočne frekvence, ki v drobnosluhu razkrivajo široko barvno paleto odzvenov. Rastoča struktura zvočnih pokrajin v bistvu razkriva še en element, ki je specifična lastnost delovne metode s tako nepredvidljivim zvočnim faktorjem, kot je feedback, namreč element nadzora. Tega Radigue v zgodnjem obdobju seveda ni imela. Kljub vsem prednostim, ki jih ponuja sintetizator zvoka, njena godba še vedno ostaja minimalističnega značaja, v duhu predhodnikov ameriške šole, posebno La Monteja Younga. V začetku sedemdesetih let se njeno poseganje v mesnatost zvočnega toka, ki ga počasi členi, prvič udejanji v osemdesetminutni skladbi PSI 847, ki ji sledita dve krajši, Geelriandre iz leta 1972 in Arthesis iz leta 1973.

Sredina sedemdesetih let je prelomna še po nečem. Takrat se Eliane popolnoma preda tibetanski veji budizma, zapusti delo na ameriških univerzi v Iowi in kalifornijskem institutu za umetnost. Zopet izgine iz sveta glasbe in se nato zmagoslavno vrne ob koncu sedemdesetih let, s ciklusom skladb, ki jih posveti tibetanskemu svečeniku in poetu Milarepi. Skladbe kasneje izidejo na dveh ploščah pri ameriški založbi Lovely Music, specializirani za novo godbo. Seveda se ob tem takoj razpre odprtje minimalistov do vzhodnjaških modrosti, filozofij in glasbe, od Indije in odkritja mikrotonalnih intervalov ter drone elementov do balijskega gamelana in tibetanskih napevov, ki se različno zrcalijo v delih La Monteja Younga in Terryja Rileyja. Ob fascinaciji z Milarepo pa Eliane Radigue v sedmih letih konča trilogijo Adnos, ki jo je lani izdala založba Table Of The Elements na treh ploščah, v koncertni izvedbi traja pet ur, poleg tega pa tudi trilogijo, posvečeno smrti, Trilogie De La Mort. V devetdesetih letih se je tako s številnimi izdajami čudoviti svet hrupa, prežet s ciklom življenja in smrti, v vseh mavričnih zvokih minimalističnega izvora prebil do poslušalstva. Njena zgodovinska vloga v svetu sodobne glasbe - ne le eksperimentalne tradicije in ambientalne glasbe, pač pa tudi urbane pop refleksije in elektronske glasbe - se tako razkriva v vsej veličini.

Dve krajši skladbi, Geelriandre in Arthesis, sta nastali v sedemdesetih letih, letos pa sta izšli v arhivski seriji pri italijanski založbi Fringes Recordings. Geelriandre je praizvedbo doživela 29. maja 1972 v Theatre De La Musique v Parizu. Posnetek je iz leta 1979, nastal pa je v muzeju Stedeljik v Amsterdamu. Radigue plete zvočno pokrajino s sintetizatorjem zvoka ter ustvarja kontinuiran tok feedbacka in prepletajočih se frekvenc, zvočno tkivo, v katero se subtilno zlivajo klavirski minimalistični zvočni koščki pianista Gerarda Fremyja. Ta v osnovi posega po globlji zvočni barvitosti klavirja, po globljih, nižjih zvočnih registrih, ki se stapljajo z zvočnim tokom, v katerega se nato kot bleščeči osamelci natančno vnašajo čisti, zveneči in osamljeni klavirski toni. Skladba deluje kot meditacija in navkljub abstraktnemu karakterju izraža umirjenost, lepoto in rahločutno senzibilnost. Njeno nasprotje je Athesis, skladba iz leta 1973, izvedena zgolj na moogovem sintetizatorju zvoka, s praizvedbo v Theatre Vanguard v Los Angelesu, posnetek na plošči pa je z univerze v Iowi, kjer je Eliane nekaj časa predavala. Njena zvočna narava je precej bolj robata, zvoki so bolj grobi, kljub vsemu pa vas zvočni tok mimogrede potegne v opojno kontemplacijo ...

(www.fringesrecordings.com)

LukaZ