Letnik: 2003 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Katarina Višnar

RADIOHEAD

Hail to the Thief

EMI/Dallas, 2003

Ob vsaki novi izdaji oxfordskih Radiohead znova spoznavam, da je poslušalčev odnos z bendom še največkrat opredeljen z obliko »ljubi ali sovraži«. A pretežno se ta odnos materializira v ljubezni. Tako so kritiške ocene Hail to the Thief eno samo predvidljivo, zadovoljno, če že ne navdušeno modrovanje o globinah, obzorjih, temačnostih, novotarijah radioheadovskega glasbenega koncepta in skriti »političnosti«, ki so jih Thom Yorke in druščina zapakirali v pesmi. Vseprisotno navdušenje, skratka. In vendar moje uho, pozornemu poslušanju navkljub, ni uspelo najti nič takšnega, kar Radiohead ne bi bili povedali že v preteklosti. Očitno postaja, da po glasbeni plati skupina ne raste več: njen glasbeni koncept se je prelevil v formulo, ki se ponavlja iz plošče v ploščo. Poiskati zvok, ki je kompromis med »starimi« Radiohead in tistimi, ki jih poznamo z zadnjih dveh albumov ... Ali je to kaj posebnega? Te, dragi bralec ali bralka, besede »maybe you'll be president« (komad Sail to the Moon) res nujno spomnijo na ZDA in njihovega sedanjega predsednika, ti tole res zveni kakorkoli »politično«? Ali je začetek komada Backdrifts res tako poln otipljive resničnosti o naših življenjih (»We're rotten fruit / we're damaged goods / what the hell / we got nothing more to lose«)?

Radiohead so utelešenje posrečene, čeprav v osnovi čemerne poroke med komercialno uspešnostjo in plehkim intelektualiziranjem, ki očitno sede marsikateremu osebku, ki se lahko identificira z Yorkovo betežnostjo (ja, ta ljubezen se je začela s Creep pred desetimi leti ...). Res je, da Radiohead niso nikoli ponujali godbe skozi dopadljivost, »na prvo žogo«. Tudi Hail to the Thief zahteva ogromno število ponovnih poslušanj, preden sede v uho. Osnovna težava je v tem, da te na tej poti »posedanja v uho« prejkone nepovratno utrudi, zdolgočasi ... Nato pritisneš »stop« in »eject«. In pomisliš, mar ni okoli nas ogromno (morda celo podobnih ali na podobnih temeljih slonečih) godb, ki so bolj izvirne, manj pretenciozne, nikakor ne zavajajo in so vsekakor bolj življenjsko v stiku z vsem, kar je okoli nas.

Katarina Višnar