RAZLIČNI IZVAJALCI

Post Punk vol. 1

Mute, 2003

RAZLIČNI IZVAJALCI

Novi Val 78-84 za-vedno

ZKP RTV, 2003

Punkrockovska eksplozija v Angliji ni bila pomembna le zaradi preloma z vzvišeno in od poslušalcev vse bolj odtujeno rockovsko »elito«, temveč je povzročila množični premik v razmišljanju ustvarjanja željne mladine. Dogajanje je bilo burno, protagonisti niso le premišljali o nadaljnjih korakih, ampak so jih preprosto storili. In veselje je bilo neizmerno že, ko je izvajalec držal v rokah svoj kos sedempalčne plastike, v katerega je vtisnil dve, le nekaj dni prej posneti pesmi.

Punkovska detonacija ni rušila obstoječih norm samo na Otoku, le kakšno leto zatem se je zatreslo tudi pri nas. Najprej s Pankrti, kasneje z vse številnejšimi skupinami podobno prevratniških zamisli.

Zanimivo, skoraj istočasno je na dvojni zgoščenki izšel izbor tedanjega postpunkovskega vala predvsem v Angliji, pri nas pa ponatis treh kompilacijskih albumov, zbranih prav tako v obliki dvojne zgoščenke Novi val 78-84.

Vsaj dva močna razloga obstajata, da album Post Punk vol. 1 uvede pesem I Found That Essence Rare levičarskih alter funkijašev Gang Of Four. Skupina še zdaleč ni pozabljena, vedno znova jo oživljajo ponovne izdaje njenih albumov in še danes so eden najvplivnejših postpunkovskih bendov. Naslov izbrane pesmi pa kaže na namen snovalcev kompilacije (londonska trgovina Rough Trade), da najbolj razvpitih le ne bodo vključili (manjkajo npr. Joy Division, Killing Joke, The Birthday Party, tudi tako imenovana gotsko darkerska linija), raje tiste, katerih prodornost se je v hiperprodukciji prehitro izgubila ali so trajale le male vinilne plošče. The Pop Group z We Are All Prostitues še vedno ponujajo najbolj raztreščen funk, drugačen sploh ne more biti, če naj bo podlaga za enega najučinkovitejših, najbolj ekspresivnih in eksplozivnih komentarjev na kapitalistični sistem sploh. Razglašene priredbe Sex Machine (Flying Lizard) in Lola (Raincoats, one, obrnejo smer pogleda), Au Pair kot provokativna ženska reakcija na mačizem (ne smemo spregledati, da so v polovici prisotnih skupin igrale ženske!), celo plesne tendence skupin Pigbag in Maximum Joy, vse to je bil tudi odgovor na (samo)omejenost izvornega punk rocka, na njegovo trmasto vztrajanje pri istem, ki se je kmalu sprevrglo v karikaturo uniformiranih podob in togih glasbenih prijemov. Kar je prišlo po tem (»post«), je široka paleta individualnih idej, ki so večinoma ohranile izvorno punkovsko zavest o drugačnosti, cinični distanci in glasbeni naivnosti ter inovativnosti.

Nič drugače ni bilo pri nas. Pankrti so poskrbeli za impulz, če je bil sistem videti trden in nespremenljiv, se je dalo na njegov račun vsaj dobro za(je)bavati. »In tudi jaz bi bil rad vojak« (v Vojak) Otrok Socializma ali »Ni jedne nema bolje od naše policije« (Narodna pesma) skoraj naših Paraf sta že paroli, ki letita na račun državne službe vseh sistemov. Ali »U životu prolazi samo vjeran pas« (Vjeran pas) še enih Rečanov, Termitov, ki je brezčasen nauk za uspeh v družbi neskončnih možnosti. Tovrstne lucidnosti, parodiranja, sprevračanja so bili zmožni vsi zastopani izvajalci; in četudi so nekateri z današnje perspektive slišati naivno, jim ne moremo odrekati spontanega, celo proletarskega aktivizma (O! Kult, Via Ofenziva). Kakor tudi ne vzpostavljanja glasbene identitete z bornim tehničnim znanjem in v prav takih snemalnih razmerah. Idrijski Šund in Kuzle so že koketirali s ska ritmi, Čao pičke so šle v razgradnjo »žanra« povsem vzporedno z angleškimi vzornicami Slits in vzorniki PIL, kaj šele Abbildungen Variette, Borghesia in Laibachova frakcija 300.000 Verschiedene Krawalle, ki so enakovredno gradili zgodnjo evropsko »electronic body music« in industrijski zven.

Starejši borci se boste nekaterih posnetkov z obeh kompilacij spomnili z rednega programa Radia Študent izpred dvajsetih let. Še vedno ostaja upanje, da to ne bo le spomin na čas, ko so bile zamisli ter hitra in učinkovita realizacija pomembnejše od taktičnih promocijskih dejavnosti. Namreč, mlajšim je še vedno lahko krasna spodbuda v pomenu »pograbi kitaro in naredi svoj hrup«.

Janez Golič