ARCHIE SHEPP and MEL WALDRON

Left Alone Revisited

Enja, 2002

Naslov je skoraj preroški in ima tako bogate konotacije, da niti ne vem, kje bi začel. Pa vendar: Archie in Mel s ploščo izkazujeta spoštovanje največji jazzovski pevki vseh časov Billie Holiday. Mel Waldron je bil namreč njen zadnji pianist in njena smrt ga je tako pretresla, da potem dolgo sploh ni mogel igrati nobene izmed njenih značilnih skladb. Shepp pa pravi, da je Lady Day odkril pri devetnajstih letih, ko se je prvič zaljubil, in vse od tedaj ga njena glasba nenehno spremlja.

Dva stara, sivolasa gospoda – slika z naslovnice je več kot simpatična, Shepp na njej recimo pozira s klobukom in sprehajalno palico v roki – sta se torej lotila večno mlade glasbe; to je že samo po sebi zanimivo početje, toda Archie in Mel sta se je lotila tako, kot bi si lahko samo želeli. Res je, da tu in tam Archijev saksofon prav nemarno »zaškripa«, toda celo te napake so del njegovega šarma in prepričljivosti, kot je tudi opotekavi zvok z izrazitim vibratom, ki se zdi še posebej primeren prav za interpretacije Billijinih pesmi, bluesov in gospelov, kot jih je Archie že pred leti posnel prav tako ob spremljavi klavirja.

Mel je ravno nasprotno od odločnega, ritmično izrazitega pianista na plošči zelo zadržan in neverjetno nežen, vseskozi pa nudi Sheppu odlično podlago za solistične izlete, ki včasih prav izrazito sledijo glasu slovite pevke.

Žal je bila to tudi zadnja plošča, ki jo je odlični, vendar zelo skromni pianist Mel Waldron posnel. Umrl je proti koncu lanskega leta, od tod naslednja konotacija, ki jo ponuja naslov. Toda kljub otožnosti, ki je nekakšen skupni imenovalec te plošče, je glasba zelo vitalna in celo optimistična: tudi in še zlasti v baladah, v katerih je Sheppov razlomljeni glas saksofona neprekosljiv. Gre torej za fantastično sodelovanje, ki je žal tudi povsem enkratno in kot tako vredno poslušanja, saj prinaša ne le nostalgičen, ampak tudi zelo produktiven pogled na Billie Holiday.

Jure Potokar