SKIN

Fleshwounds

EMI/Dallas, 2003

Kaj pričakovati od samostojnega prvenca glasbenice, ki je z bendom Skunk Anansie v devetdesetih letih prodala več kot štiri milijone albumov, imela osem skladb med prvimi štiridesetimi na britanskih lestvicah in je nasploh doživela svetovni uspeh? Glasbenice, ki se je uveljavila kot ena najbolj karizmatičnih pevk svoje generacije, polna političnega angažmaja? Nadaljevanje zgodbe? Točno to se je zgodilo, ampak z nepričakovanim obratom – na slabše.

Res je Skin ubrala nekoliko drugačno glasbeno pot, kot smo je bili vajeni pri Skunk Anansie, kajti tisti »metalurški« nastavki so se zdaj dodobra polegli in od »clit-rocka« - stilsko skovanko je vpeljala prav Skin – ni ostalo veliko, sploh zelo malo rockovskega. Fleshwounds je album, ki bi ga še najraje vrgla v predal, na katerem piše »r-n-b«. Dopadljiv za kakšen MTV, torej. Zelo mainstreamovski, zelo dodelan (četudi aranžmajsko neinventiven), tekoč, pretkan s čustvovanjem. Morda je še najboljša navezava na tisto, kar je bila skupina Skunk Anansie, zelo prepoznaven, natančen in močan glas Skin.

Tematika besedil se vrti okoli ljubezni; besedila bojda temeljijo na izkušnjah in čustvenih težavah avtorice, toda v njih ne najdemo nič novega, osebnega, svežega. Predvidljivost tega ploščka je celo tolikšna, da že po skladbi ali dveh zelo dobro vemo, kaj se bo dogajalo do konca. Osebno me je še najbolj zbodel ovitek albuma. Resda je narejen iz recikliranega papirja, toda fotografski portreti avtorice ne samo, da nimajo nič z njenim izpričanim feminizmom, ampak so s podrejanjem komercialnemu okusu kvečjemu feminizmu v posmeh. Človek bi pričakoval, da bo lahko Skin na osnovi doseženega ugleda v svetu glasbe delovala dosti bolj politično, v skladu s tisto njeno že znano podobo. Ali pa ne. Denar lahko človeka tudi kvari.

Katarina Višnar