SAVINA YANNATOU and PRIMAVERA EN SALONICO

Terra Nostra

ECM/Intek, 2003

Že nekaj časa je očitno, da se založba ECM vse bolj spogleduje tudi s tako imenovano »svetovno glasbo«. Posamezne plošče, ki bi jih lahko uvrstili v to kategorijo, so se seveda pojavljale že zelo dolgo, pravzaprav skoraj od začetka, vendar se zdi, da sta se pogostnost teh izdaj in kulturna pestrost v zadnjem času vendarle močno povečali.

Za to trditev je morda najlepši dokaz plošča naše znanke, odlične grške pevke Savine Yannatou, ki smo jo imeli na festivalu Mesto žensk in v organizaciji Cankarjevega doma priložnost poslušati leta 2000, torej kakšno leto pred tem, ko so na koncertu v Atenah posneli material za ploščo Terra Nostra. Kakor v Ljubljani je tudi na tem koncertu Yannatoujevo spremljala šestčlanska spremljevalna zasedba Primavera en Salonico s celo vrsto značilnih ljudskih glasbil, kot so kanun, nej, tambura, ud, gosli, harmonika, kitara ter različna tolkala, dodatno sta jo okrepila še tolkalec in čelist ter seveda druga pevka Lamia Bedioui.

Savina Yannatou se je najprej uveljavila kot interpretinja stare glasbe in se šele nato usmerila v ljudsko glasbo, toda njena izobrazba in bogate izkušnje so ji pri tem prav gotovo zelo pomagale. Sredozemska glasba, ki jo najbolj zanima, v njeni interpretaciji (pa najbrž tudi sicer) zveni po eni strani zelo arhaično, po drugi tudi zelo živo, moderno; to gre pripisati občutni vlogi improvizacije, ki jo vnaša v izvedbe. Prav ta dvojnost je – ob skoraj samoumevni lepoti in žlahtnosti glasbe ljudstev, živečih v Sredozemlju – tudi največja odlika plošče Terra Nostra. Za nameček dobimo še uspavanko s Hebridov, pesem s Karibov in nekaj avtorskih stvaritev, ki se vse lepo prilegajo sredozemskemu izboru.

Plošča Terra Nostra je pravzaprav dober primer tega, kaj založbo ECM zanima v »svetovni glasbi«. Na prvem mestu je gotovo brezhibna glasbena izvedba vrhunskih glasbenikov, na drugem zanimiv in samosvoj pristop h glasbi in na tretjem element presenečenja, naj bo to produktivno druženje ljudske in klasične glasbe ali improvizacije, skratka ena izmed stalnic, ki jih najdemo na vseh ploščah založbe. Eksotičnost, čeprav je ta vedno odvisna od okolja, v katerem neko glasbo poslušamo, je dodana za nameček. Yannatoujeva je nam gotovo bolj domača kot recimo Nemcem, ki jih je, sodeč po odmevih na ploščo, njena glasba skoraj uročila. Tudi pri nas namreč obstajajo poskusi podobnega predstavljanja glasbe Sredozemlja (recimo Klarisa Jovanovič). Zato pa je prvenec Savine Yannatou za ECM v vseh pogledih mojstrovina, ki ob zvočno in ritmično bogati instrumentalni spremljavi prinaša tudi pogosto drzne vokalne izvedbe, te pa lepota obeh glasov skupaj z eleganco in popolnim nadzorom spreminja v nepozabna zvočna doživetja.

Jure Potokar