YEAH YEAH YEAHS

Fever To Hell

Universal/Multimedia, 2003

V zadnjem času je poraslo število žensk na rockovski sceni. Čeprav se ne govori o kakšnem grrrl riot revivalu, je njihova uporniška drža zelo blizu divam, kot so bile in so še vedno Janis Joplin, Patti Smith, Kim Gordon, Lydia Lunch, Kathleen Hana, PJ Harvey in druge. Ena mlajših div je Karen O, pevka in frontwomanka newyorškega tria Yeah Yeah Yeahs iz brooklynskega okrožja in iz druščine bendov, kot sta Liars in Oneida. Čeprav pripadajo novi generaciji newyorških skupin, se niso izmaknile bogati novomeški urbani zapuščini: od Velvet Underground, (pred)punkovske generacije Television, Patti Smith in Suicide z no wavom do Sonic Youth, Pussy Galore in še koga. Gre za nadaljevanje nekončane zgodbe, v primeru Yeah Yeah Yeahs pa še za preplet s postpunkom Gang Of Four, Slits, Joy Division, Public Image Ltd., Pop Group in še koga. Dobra mešanica garažnega punk rocka z novim valom in s postpunkom se je izcedila iz ljubezenskega razmerja s članom Liars, ki postavlja album Fever To Hell med »neopostpunkovske« albume. Seksapilna postpunkovska ikonografija je raztrgana in ponovno zlepljena s kitarskim urbanim hrupom. Aranžmajsko dobro izdelane skladbe se poigravajo s plesnimi, grobimi novobluesovskimi manevri, tempo pa narekuje samosvoja vokalizacija Karen O. Prepričljivi godbi Yeah Yeah Yeahs s težavo očitamo eklekticizem, Yeah Yeah Yeahs pobirajo uporabne podrobnosti iz več kot treh desetletij newyorških urbanih godb in jih predelujejo v sebi primerno podobo.

BIGor